A TI VEDNO OSTANEŠ…

Kako sem se odločila, da nikoli v življenju ne neham slediti sebi in svoji strasti.

Na predstavitvi in ob izdaji svoje prve knjige mi je ogromno ljudi čestitalo. “Bravo, Maja, pri teh letih in to v teh okoliščinah”. V teh okoliščinah. Se mi zdi, da ravno v okoliščinah v katerih trenutno živimo, kjer se prav vsak bori na svoj način, kjer prav nič ni popolno in kjer je beseda “kriza” prevzela naša življenja…ravno sedaj je tisti čas, ko si nameniš točno to po čem tvoje srce najbolj hrepeni. Ker ti nič drugega ne preostane, kot pa to, da si daš popolnoma vse, kar si nekoč imenoval želja. Najdeš način in najdeš pot, da si to uresničiš. Gre počasi, ampak vsaj gre. Ravno ta pot te nato osrečuje in, ko svojo kreacijo končno držiš v rokah, veš, da je na koncu vse vredno in poplačano v najlepši obliki.
4 leta nazaj sem prvič izrekla besede, da želim nekoč izdati knjigo o svojih popotovanjih po svetu. Od takrat naprej se je podoba samo še bolj močno kristalizirala v moji glavi. Z mano je bila od jutra do večera. Moja novozelandska “mama”, se je zgolj pomenljivo posmehnila, ko sem ji omenila, da želim napisati knjigo “Really, YOU want to write a book!?”. Newjorški pisatelj Dan, ki sem ga spoznala v Mehiki mi je dejal:”Pa imaš resnično disciplino pisatelja? Vsak dan zjutraj vstati, se usesti za mizo in dolge ure pisati, imaš to v sebi? Ni lahko, veš! Včasih boš pisala dolge dneve, samo zato, da boš vse kar si napisala, zavrgla, ker napisano ne bo imelo smisla.” Carlos pa mi je, ko sva sedela na mirni portoriški obali in gledala sonce, ki se je razlivalo po atlantskem oceanu dejal:” Pojdi domov s temi občutki, ki jih imaš sedaj. Zberi vse, kar si doživela in te izkušnje zlij na papir. Čas je”.

t2

Nekateri te bodo podpirali,
drugi grajali ali se posmehovali tvojemu delu.
Nekateri ti bodo stali ob strani še bolj tesno, kot do sedaj,
drugi bodo odšli ravno takrat, ko bi jih najraje imel ob sebi.
A TI vedno ostaneš.
Tvoje sanje, tvoj navdih, tvoja esenca,

TI.