Imamo dve izbiri. Lahko smo doma ali pa gremo v akcijo.

Prispevek govori o tem, da svoje življenje lahko preživimo sede, doma na kavču in se pritožujemo nad vsem, kar se nam dogaja ali kar se nam ne. Lahko pa stvari vzamemo v svoje roke in življenje izkoristimo do zadnjega končka 😉

Pri stari mami na turški kavi. Jamra pa ne.
Včeraj sedim v prijetni dnevni sobi, lično opremljeni in navdani z gostoljubno energijo, saj veste tako, kot vedno, ko pridemo k stari mami na obisk. V kuhinji že diši po sveže skuhani turški kavi, moji najljubši! Sploh si ne morete predstavljati, kako težko je po svetu dobiti pravo turško kavo, iskanje “džezvice”, da bi si jo skuhala sama, pa skoraj “misija nemogoče”. Tako so trenutki doma v Sloveniji tudi zaradi kavice še toliko bolj magični.

Usedeva se na zofo in stara mama je, tako kot najbrž vse mame – tudi vaše, vedno polna zgodb iz mladosti, pripovedi katere je vedno lepo poslušati in sam sebe opozoriti na to koliko nam je danes dano.

Ampak pogovor nanese popolnoma na drugo temo. Moja mama je zelo aktivna, vedno se udeležuje raznih izletov in se tudi dvakrat na leto se odpravi na krajši oddih, večinoma izven Evrope. Je aktivna, vesela in to se ji tudi pozna na letih. Pri dobrih 70-letih je “mlajša” od kakšnega mojega sovrstnika. Nato mi med svojim govorom pripomne: “Jah, veš kaj, Maja, jaz bi lahko tudi ždela doma in se pritoževala o moji starosti, o tem zakaj me še večkrat ne obiščejo vnuki, o trenutni situaciji v državi, o (ne)zdravju in še marsičem. Pa grem rajši malo ven in se imam lepo. Če pa ne bi šla pa bi se kasneje zagotovo žrla, zakaj nisem šla na oni izlet, ko sem še imela zdravje.”
Se prav zamislim o njenih besedah. Res je. Lahko bi se pritoževala in jamrala. Pa ne. Nikoli je nisem slišala govoriti o negativnostih.

Nihče namesto mene ni spakiral kovčka.
Enako je z nami. Lahko smo “doma” in se pritožujemo o trenutni situaciji, lahko kritiziramo vsepovprek ali pa gremo ven. S prijatelji v naravo ali z družino na potep. Lahko se pritožujemo o tem kako ni priložnosti, ali pa si te iste priložnosti ustvarimo sami.

Nihče namesto mene ni spakiral kovčka, mi kupil letalske karte in obenem zaželel srečno pot po svetu. Sama sem si to omogočila. Prav tako mi nihče ni na e-mail poslal ponudbe za službo, sama se se odpravila v knjižnico po knjige iz katerih sem se naučila pisati življenjepis in prošnje ter te nato tudi pošiljala, da sem dobila željeno službo. Sama sem se usedla na letalo in odletela naproti boljši prihodnosti. Lahko bi ostala doma. Zaprta za štirimi stenami sobe in bi se smilila sama sebi, da je življenje nepošteno. Če bolje pomislimo, kdaj pa je bilo življenje sploh pošteno? V predjamskih časih, ko ni bilo na voljo hrane? Med vsemi svetovnimi in drugimi vojnami, ko ni bilo zagotovljene varnosti?

Tale sestavek je izvzet iz prispevka Po svetu – Potovanja in delo v tujini ti odprejo pogled na brezmejne priložnosti v svetu

Če se ne bi odpravila po svetu, si zaupala in bila pripravljena na nove izzive ne bi:

– odkrila svojega daru pisanja, katerega sem prelila v dve knjigi o potovanjih
– stregla veganskih sladic MC Hammerju na prestižni 70-metrski jahti
– si ogledala Gran Prixa iz privatne posesti v Monacu
– spoznala domačinov po svetu, ki so me naučili, da bogastvo ni samo v denarju
– se naučila varjenja domačega piva na Novi Zelandiji na organski farmi v Raglanu,
– se naučila preživetja v divjini v gozdovih Severne Karoline v ZDA
– se učila o zeliščarstvu na zasebni kliniki lokalnega alternativnega zdravnika na Zanzibarju
– izkusila kako lepo je učiti angleščino manj previligirane otroke kot sem to počela na Dominikanski republiki, v majhni vasici Munoz
– s kraljem Katarja za katerega sem delala na jahti in s svojo posadko hodila na večerje in s kraljevsko deligacijo obiskala prelepih Firenc
– v Mehiki jedla “slastnih” praženih kobilic s čilijem
– se na Tajskem udeležila tečaja tajske masaže
– na Sejšelih plavala z morskimi psi in želvami

Drugim dajemo svojo moč.
Prevečkrat namreč dajemo pomen vsem naokoli sebe in tako posledično dajemo od sebe moč. Če je strah ob odločitvah in novih podvigih prisoten? Če so dvomi prisotni? Seveda so, skoraj vedno. Ampak te bodo prisotni tudi za štirimi stenami sobe. Medtem pa, ko gremo v akcijo, te dvome in strahove največkrat presežemo in vidimo, da smo veliko pogumnejši in sposobnejši kot si mislimo. Pravijo, da je edina napaka mišlenja ta, da mislimo, da imamo čas. Žalostno mi je ob pogovorih, ko slišim kaj vse si kdo želi pa misli, da tega nikakor ne more doseči. Marsikaj lahko dosežeš in uresničiš, če si le upaš.

Naredi nekaj norega. Novega. Zakaj ne? Nekoč se boš spraševal, zakaj tega ali onega nisi naredil takrat, ko si imel čas, zdravje in mladost. Srečno!

Mayita

IVO BOSCAROL: “Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!”

Moj kratek zapis o slovenski “fovšiji” in uspehu uspešnih.

Read More

Iskreno srce v tem svetu še vedno šteje

Kratek zapis o mojih željah za leto 2017 in kako mi je leto 2016 prav na prefinjen način pokazalo, da je, ne denar, ne uspeh, ampk iskreno srce redkih ljudi, tisto kar resnično šteje!

Read More

Imamo dve izbiri. Lahko smo doma ali pa gremo v akcijo.

Prispevek govori o tem, da svoje življenje lahko preživimo sede, doma na kavču in se pritožujemo nad vsem, kar se nam dogaja ali kar se nam ne. Lahko pa stvari vzamemo v svoje roke in življenje izkoristimo do zadnjega končka 😉

Read More

Eagles.

A poem to the Eagle.

Read More

Pol ure na dan

V tem prispevku si lahko preberite sproščen popoldanski pogovor med menoj in prvim oficirjem na takratni barki, kjer sem opravljala delo. Govorila sva o sledenju svojim življenjskim strastem.

Read More