"Ko ti musliman zatrdi, da si njegov prijatelj, boš do konca življenja njegov prijatelj!"

Zapis o tem, da ljudi ne smemo soditi po njihov veri, rasi in izvoru. Članek govori o mojem potovanju v Katar in bližnjem srečanju s Fahirjem, turističnim vodnikom iz Sirije in o njegovi zgodbi.

Veliko bolj kot v samih značilnostih pokrajine in kulturnih znamenitostih tu v Katarju, uživam v pogovorih z vozniki in lokalnimi prebivalci. Tokrat sem se na dopoldansko turo odpravila na sever Katarja, kjer sem si ogledala Zubarah, zgodovinsko, vojaško trdnjavo, ki jo je zgradil šejk Abdullah bin Jassim iz dinastije Al Thani, dinastija, ki še danes kraljuje emiratu Katar. Trdjava dandanes predstavlja pomembno arheološko najdbišče in je ena izmed največjih arheoloških zakladov Katarja. V preteklosti je bila pomembno najdbišče in gojišče ostrig in pomembno pristanišče, kjer so v preteklosti na veliko trgovali z biseri. Obisk trdnjave nam poda vpogled v takratno življenje Katarja preden so odkrili enormne količine zemeljskega plina in nafte, zaradi katerih se je Katar povzpel na lestvico najbogatejših dežel na svetu.

Na izlet do trdnjave sva se odpravila z voznikom Fahirjem, ki sicer prihaja iz Sirije. Seveda prvo vprašanje, ki se mi je porajalo v glavi je bilo:
“Imaš v Siriji družino?” “Seveda.” mi odgovori.
“In kako shajajo vsakdan, kakšno je življenje med vojno?”
“Že osem let jih nisem videl, saj sem tako dolgo zdoma. Nekako so se privadili življenja iz danes na jutri. Ne vedo kaj se bo zgodilo naslednji dan.” mi pripomne
“Pa hodijo v službo?”
“Ja moja sestra hodi na fakulteto, moja starša v službo, kjer v neposredni bližini ves čas potekajo napadi” mi žalostnega tona odvrne. Jezen je na situacijo ki se dogaja in mi poleg tega pove, da je bila Sirija včasih zelo bogata, če ne še bolj kot sam Katar danes.
“Ni bilo nižje klase, vsi so bili ali v srednjem ali višjem družbenem razredu, vsi so imeli dovolj ali še preveč. Sedaj so na pragu revščine, sama pa veš koliko jih je zapustilo svojo rodno deželo.”
“Na bruhanje mi gre, to kar se dogaja in nimam prav nikakršne moči, da bi to lahko zaustavila” se razjezim tudi sama in mu še pripomnem: “Veš kaj pa me njabolj jezi? Da ljudje tako naivno verjamejo medijem, da je za nastalo situacijo kriv islam.”
“Seveda, mediji ljudem dodobra perejo možgane – dandanes ko ljudje pomislijo na islam, pomislijo na terorizem. Ko slišijo za terorizem nemudoma brez pomisleka pomislijo na islam. Ampak islam je to kar vidiš in občutiš tukaj zdaj, z mano in z vsem ljudmi, s katerimi se tu srečuješ! Ti kdo kaj hoče? Islam še od nekdaj uči mir in ljubezen in definitivno ni to, kar je danes znano v svetu!” mi odgovori.

Nato me z otožnim glasom, ki je odražal tudi kanček razburjenosti vpraša ali poznam zgodbo para, ki se je peljal čez sirijsko mejo in so ju na meji ustavili Isis ter vprašali ali sta muslimana. Nemudoma sem dojela katero zgodbo mi bo pričel pripovedovati, saj sem jo že večkrat zasledila na socialnih omrežjih. In tako nadaljuje:
“Ko so vojaki (Isis) moža vprašali kdo sta, je mož vojakom odgovoril, da sta muslimana in na njihovo vprašanje zakaj žena ni zakrita, pojasnil, da so jima na prejšnji postojanki brez razloga vzeli burko… v glavnem izmislil si je celotno zgodbo, saj sta bila v resnici kristjana, ki živita v Siriji. Ker se je mož bal, da ju bodo usmritili sta tako morala lagati, da pripadata muslimanski veri, v upanju, da ju bodo brez pomisleka spustili naprej. Isis ju je nato želel testirati in jima ukazal, da morata recitirati en stavek iz Korana. Žena je bila tik na robu solz, saj seveda Korana nista mogla poznati, pripadala sta namreč drugi veri! Mož je suvereno citiral stavek in Isis ju je brez vprašanj spustil naprej. Žena ni in ni mogla verjeti, da so ju spustili naprej in je v joku in v smehu ihtela ter možu dejala, da je stavek, ki ga je recitiral izhajal iz Biblije in ne Korana! Kako da ju niso usmrtili, se je spraševala žena. Mož pa jo je ljubeznivo pogledal in mirno odvrnil, da če bi vojaki – Isis zares poznali Koran in bi bili pravi muslimani, bi vedeli, da je stavek iz Biblije. Zatrdil je ženi, da Isis niso pravi muslimani, saj bi secer dodobra poznali Koran, ki uči mir in ljubezen.”

Poznala sem to zgodbo, a vedno jo je bilo tako lepo slišati.
“Maja, Islam nikoli ni učil nasilja ali sovraštva. Edino, kar je dovoljeno v islamu je to, da če te nekdo napade, se lahko braniš, zavaruješ in udariš nazaj. Saj bi se ti tudi ubranila, recimo, če bi ti nekdo želel vzeti hišo, mar ne? Mar se ne bi borila in hišo varovala z vsem svojim bitom, ali pa bi raje mirno gledala kako ti jemljejo tvoj dom, in bila “v miru”, ki ga učijo religije. Vedno imamo pravico do obrambe, če so nam kratene naše pravice. Nikakor pa Koran nikjer ne narekuje ubijanja in tega, kar se danes dogaja v imenu moje vere!” mi z vso strastjo, ki jo pripomore pripoveduje Fahir, ko voziva po avtocesti naproti trdnjavi.

Sama sem veliko potovala po muslimanskih deželah. Z največjim prepričanjem lahko zatrdim in to lahko zatrdite tudi vsi tisti, ki veliko potujete, da so najbolj gostoljubne dežele in ljudje, zagotovo muslimani. Ob nobenem narodu se nisem počutila tako zelo varno in posebno. Spominjam se Saberja iz Maroka, ki mi je takrat velel:
“Maja islam nas uči, da, ko imamo pred sabo turista ali gosta, je on na prvem mestu, šele nato na vrsto pride družina in nato mi sami”

Tudi moja prijateljica Barbara, ki je veliko potovala po Pakistanu, mi je povedala zelo lepo zgodbo: “Ko sem prispela v Pakistan in sem potovala z nahrbtnikom sem velikokrat prespala pri domačinih katere sem srečala na poti. Vsak od njih je bil mojega obiska neizmerno vesel in Pakistanci so zelo počaščeni, ko nekdo pride v njihovo deželo. Gosta nekako gledajo kot na boga, oz. od Boga poslanega. Nudijo mu vse od prenočišča, hrane do čisto vsega, kar si njegova popotniška duša zaželi. Popotnik je v tistem trenutku njihov najboljši prijatelj. In za prijatelje naredijo samo najboljše. Veseli so, da mi, kot turisti, obiščemo Pakistan in širimo dobro ime o deželi. S tem, ko smo kot turist stopili na njihovo zemljo smo jim izkazali zaupanje in spoštovanje in v isti meri so nam ga oni dolžni vrniti – v to močno vrjamejo. Tako delujejo!” se je končala njena zgodba.

Ko ti musliman zatrdi, da si njegov prijatelj, boš do konca življenja njegov prijatelj“, mi je razlagal Hamad, bivši emir (kralj) Katarja, ko sem mu stregla njegov že peti karak (arabski črni čaj z zelišči in mlekom) v tistem dnevu medtem, ko smo z njegovo barko to poletje pluli med Korziko in Sardinijo. Eno leto sem opazovala njega in celotno kraljevsko družino, ko sem delala v floti njihovih jaht in lahko zagotovim, da večje gostoljubnosti še nisem videla. Emir je prav čisto vse nudil svojim prijateljem in pomagal neštetim ljudem, da so si v Katarju lahko ustvarili boljše življenje. In tako je lepo prihodnost v Katarju ponudil tudi meni. Kot prijatelj. Ker je bil hvaležen za vse kar sem storila zanj in njegovo družino, ko smo eno leto skupaj s posadko skrbeli za njihovo varnost in dobro počutje.

Zato ne verjamem televiziji, medijem in jih ob enem preziram. Preziram iz dna duše, ker ljudi vodijo na način, kot jih želijo voditi oni. Polnijo z informacijami, ki želijo, da jim verjamejo in na ta način programirajo njihov um. Zato se tako zelo zavzemam, da bi ljudje več potovali, se izobraževali v tujini in izkusili življenje izven meja Slovenije. In to na svoji koži! Ker življenje in svet NI to, kar predstavljajo mediji, temveč se vam odkrije popolnoma druga plat sveta. Dobri ljudje in iskrena dobrota!

Seveda ni povsod varno in kjerkoli smo lahko deležni nevarnosti ali slabih izkušenj. Lahko celo življenje s strahom ždimo v sobi zaprtimi za štirimi stenami, ker se bojimo izkusiti življenje v vsej svoji velečini, saj mediji pravijo, da je nevarno! Nato pa nas na poti v trgovino “meni nič, tebi nič” povozi avto, ali napade kak nepridiprav! Štiri prijatelji so mi umrli v štirih različnih prometnih nesrečah, ko so se vračali s dela oz. iz zabave. Brez opozorila, brez tega, da bi živeli “on the edge” ali potovali v ta “grd, nevaren” svet. Živeli so normalno, srečno in varno življenje doma v Sloveniji. Pa so pri svojih rosnih 20-ih morali zapustiti naš planet. Svet je toliko več, kot pa novice na televiziji! Toliko ponuja, toliko ti da! Svet in potovanja iz nas izkoreninijo vsak strah in nas napolnijo z ljubeznijo do sočloveka. Ker končno lahko vidimo in začutimo človeka v resničnosti in ne zgolj na televiziji!

Razpisala sem se in želela spisati popolnoma drugačen post. A očitno je bilo namenjeno tako. Ne sledite množici in ne pustite, da vas polnijo s strahom, kako hudoben je ta naš svet in da ne smeš zaupati sočloveku! JA, strinjam se; obstaja veliko pokvarjenih, zlobnih in preračunljivih ljudi, ki delujejajo samo na svojem ego pogonu materialnih dobrin in vsesplošne slave in moči. Ampak ali veste koliko pa je tistih iskrenih, dobrih, izjemnih, večjih ko življenje samo?! 10 let potujem in slabih izkušenj lahko naštejem le mogoče na prste ene roke, medtem, ko je čudovitih, neponovljivih in čarobnih izkušenj na miljone…mar mi ne verjamete? Bi potem vseeno po desetih letih še vedno potovala, če bi se mi dogajajo toliko slabega, kot je prikazano na televiziji? Zdi se mi, da mediji prikazujejo 5% vsega, kar se dogaja na svetu, vi pa raziščite tistih 95% in ne boste razočarani.

ESENCA ŽIVLJENJA NA POTI

Ti je prispevek všeč? Bi bral/a še več podobnih inspirativnih popotniških zgodb? Naročite svoj izvod knjige Esenca življenja na poti, ki je navdušila tudi Tone Fornezzi-Tofa in Manco Košir. Sporočam vam VESELO novico, da sem podaljšala akcijo in tako knjigo lahko dobite za zgolj 17.50 eur, zapakiram pa vam tudi majceno darilce 😉

Naroči svoj izvod knjige