Kaj je Working Holiday Visa in kako deluje?
Working Holiday Visa je posebna vrsta vizuma, ki mladim omogoča, da združijo potovanja in delo v tujini. Vizum je običajno namenjen posameznikom, starim med 18 in 30 (včasih do 35) let, in omogoča kratkotrajno zaposlitev v državi gostiteljici, medtem ko uživajo v raziskovanju novega okolja. Države, ki ponujajo to vrsto vizuma, vključujejo Avstralijo, Novo Zelandijo, Kanado in številne evropske države. Working Holiday Visa omogoča pridobivanje mednarodnih delovnih izkušenj, učenje novih veščin in kulturno izmenjavo, hkrati pa omogoča financiranje potovanj skozi priložnostno delo.
Working Holiday Visa za Novo Zelandijo
- Starostna omejitev:
Vizo lahko pridobijo samo posamezniki, stari med 18 in 30 let. - Pridobitev vize za Slovence:
To vizo lahko pridobite samo enkrat v življenju. Vsako leto se 1.aprila odpre ponudba za nove vize, a jih je v Sloveniji na voljo le 100 zato včasih čez noč že poidejo in je potrebno biti izjemno hiter pri prijavi. - Postopek prijave:
Na uradni spletni strani je potrebno izpolniti prijavnico, plačati približno 150 EUR in paziti na natančnost pri vpisu podatkov. Napačno izpolnjene prijavnice so pogosto zavrnjene. Uradna stran Nove Zelandije ponuja obsežne informacije, zato si vzemite čas za natančno preučitev vseh pogojev. - Veljavnost potnega lista:
Vaš potni list mora biti veljaven še najmanj šest mesecev po načrtovanem odhodu iz Nove Zelandije. ODHODU, ne prihodu! - Čas za odhod:
Ko prejmete odobritev vize, imate eno leto časa, da se odpravite na Novo Zelandijo. Ob prihodu na letališče vam vizo izdajo za eno leto. - Finančna sredstva:
Pri vstopu lahko zahtevajo dokazilo, da imate na računu najmanj 4200 NZD (približno 2600 EUR), kar zagotavlja, da imate dovolj sredstev za bivanje. V e-tečaju Predpriprava te naučim kako urediti potrdilo o zadostnih bančnih sredstvih. - Delo v lastni režiji
Delo na Novi Zelandiji poteka v lastni režiji, ni pa ga tako težko najti. Tu se priporoča, da se povežete že s tamkaj živečimi Slovenci in se vpišete v FB skupine. Tako dobite najbolj aktualne informacije kje si poiskati nastanitev ter zanimiva dela. - Brezplačno prenočišče:
Za lažji začetek v novi deželi si veliko mladih si pred prihodom na Novo Zelandijo zagotovi Delo v zameno za prenočišče v tujini.
O življenju na Novi Zelandiji in working holiday vizi smo govorili z Edino in Janom v tej podkast epizodi:
Working Holiday Visa za Avstralijo
- Starostna omejitev:
Vizo lahko pridobijo posamezniki, stari med 18 in 30 let. Za nekatere države, vključno z Avstralijo, je zgornja meja starosti 35 let, odvisno od dogovora z državo. - Pridobitev vize za Slovence:
Working Holiday vizo za Avstralijo lahko pridobite enkrat v življenju. Prijavni postopek se običajno odpre čez leto, vendar bodite pozorni na število mest, saj je v Sloveniji omejeno število razpoložljivih viz. Priporočljivo je, da se prijavite takoj, ko se prijavni postopek odpre. - Postopek prijave:
Na uradni spletni strani avstralske vlade izpolnite prijavnico, plačate približno 300 AUD (okoli 180 EUR) in natančno vpišete svoje podatke. Napačno izpolnjene prijavnice so lahko zavrnjene, zato si vzemite čas za preučitev vseh pogojev. - Veljavnost potnega lista:
Vaš potni list mora biti veljaven vsaj šest mesecev po načrtovanem odhodu iz Avstralije, zato preverite datume veljavnosti pred prijavo. - Čas za odhod:
Ko vam odobrijo vizo, imate eno leto časa, da se odpravite v Avstralijo. Ob prihodu vam bo izdana viza, ki velja 12 mesecev od datuma vstopa. - Finančna sredstva:
Ob prihodu v Avstralijo boste morda morali predložiti dokazilo o zadostnih finančnih sredstvih. Zahtevajo vsaj 5000 AUD (približno 3000 EUR), kar vam omogoča kritje stroškov bivanja. V e-tečaju Predpriprava na delo v tujini te naučim, kako urediti ustrezno dokazilo o sredstvih. - Delo v lastni režiji:
Delo v Avstraliji poteka v lastni režiji in ga je najti težje kot recimo na Novi Zelandiji. Najbolje je poiskati dela kot so: au pair, obiranje sadja ali delo v turizmu. Priporočljivo je, da se povežete z lokalnimi Slovenci in se pridružite FB skupini Slovenci v Avstraliji, kjer boste našli aktualne informacije o nastanitvah in delovnih priložnostih.
O delu in življenju v Avstraliji poslušaj spodnji dve epizodi podkasta Potovanja in delo v tujini:
Working Holiday Viza za Kanado (IEC – International Experience Canada):
Starostna omejitev:
Vizo lahko pridobijo posamezniki, stari med 18 in 35 let. Slovenski državljani imajo možnost pridobitve vize v okviru programa IEC.
Pridobitev vize za Slovence:
Slovenci lahko pridobijo Working Holiday vizo za Kanado enkrat v življenju. V letnem kvotu je za Slovence na voljo le omejeno število mest, zato je priporočljivo, da se prijavite takoj, ko se prijavni postopek odpre. Prijave se pogosto izvedejo po sistemu žrebanja, zato je ključnega pomena pravočasna prijava.
Postopek prijave:
Na uradni spletni strani programa International Experience Canada (IEC) izpolnite prijavnico, plačate pristojbino, ki znaša približno 250 CAD (približno 170 EUR), in pazite na natančnost pri vpisovanju svojih podatkov. Napačno izpolnjene prijavnice so lahko zavrnjene, zato si vzemite čas za natančno preučitev pogojev.
Veljavnost potnega lista:
Vaš potni list mora biti veljaven vsaj šest mesecev po načrtovanem odhodu iz Kanade. To pomeni, da morate pred prijavo preveriti, da vaš potni list ustreza tem pogojem.
Čas za odhod:
Po prejemu odobritve vize imate 12 mesecev časa, da se odpravite v Kanado. Ko prispete, vam bo izdana viza, ki vam omogoča bivanje in delo v Kanadi za obdobje do 12 mesecev.
Finančna sredstva:
Ob vstopu v Kanado boste morali predložiti dokazilo o zadostnih finančnih sredstvih. Minimalna zahteva je 2500 CAD (približno 1600 EUR), kar vam bo omogočilo pokritje začetnih stroškov bivanja v državi.
O življenju in delu v Kanadi si poslušaj spodnji dve epizodi:
Moja izkušnja iz Nove Zelandije in dela kot au-pair
Na Novo Zelandijo sem odpotovala leta 2011 in to sama, z dobrimi tisoč evri v žepu in velikim hrepenenjem po novi izkušnji. Imela sem srečo, da me je v Aucklandu čakala prijateljica, s katero sva nekoč delali skupaj v Severni Karolini. Njena pomoč je bila neprecenljiva – ponudila mi je prenočišče in nekaj dni sem se lahko v miru aklimatizirala ter pripravila na življenje v popolnoma drugačnem svetu, kot sem ga poznala do takrat.
Pristanek v Aucklandu je minil presenetljivo hitro in brez zapletov. Nihče me ni ničesar vprašal, žigosali so mi potni list in že sem bila na poti v središče mesta. Po nekaj dneh sem se odpravila proti Rotorui, kjer sem obiskala še eno znanko iz prejšnjih potovanj. Tam sem začela iskati delo. Čeprav sem imela izkušnje iz gostinstva, sem si tokrat želela nekaj drugega. V nastanitvi, kjer sem bivala, so mi takoj prijazno ponudili pomoč. Tipična novozelandska prijaznost – Kiviji res živijo vrednote medsebojne pomoči in pozitivnega duha.
Ponudili so mi možnost, da poskusim pridobiti delo v enem izmed partnerskih hotelov kot receptorka, vendar me to ni pritegnilo. Zato sem se znova obrnila na splet in začela resneje iskati druge priložnosti. Razmišljala sem tudi o sezonskem delu v sadovnjakih, a pogoji dela in plačilo niso bili najboljši. Potem sem se spomnila svojih izkušenj iz ZDA in se odločila, da poskusim najti delo z otroki. To me je vedno veselilo in sem se v tem delu tudi najbolje znašla.
Zelo hitro sem dobila priložnost – službo kot au-pair v čudovitem mestecu Pauanui na polotoku Coromandel. Z mamo družine sva se takoj ujeli, sestanek je bil sproščen, iskren in obetaven. Čez nekaj dni sem se preselila k njim in začela novo poglavje. Mestece je bilo pravljično – majhno, obmorsko in polno življenja predvsem poleti. Med letom je tam živelo le nekaj sto ljudi, poleti pa se je število prebivalcev povečalo na več deset tisoč.
Družina Rolton, pri kateri sem prebivala, je bila topla, iskrena in zelo delavna. Starša sta vodila pekarno in avtomehanično delavnico – torej je bilo čez poletje res ogromno dela. Njuna hčerka Gracie je bila stara štiri leta in pol. Bila je navajena varušk, a vseeno sva hitro vzpostavili pristen stik. Vsaka varuška je pustila pečat in tudi jaz sem se trudila, da bi v njenem življenju pustila nekaj lepega.
Imela sem svojo sobo, uporabljala sem njihovo terensko vozilo in imela dostop do vseh športnih rekvizitov – od gorskega kolesa do desk za surfanje. December je bil najbolj delaven mesec, saj je bil tudi za starše najbolj stresen, a je bil hkrati tudi najbolj vznemirljiv. Prvič sem doživela božič na soncu, gledala Božička v debelem kostumu pri 35 stopinjah in prvič surfala na božični dan. To so bili res posebni trenutki.
Z Gracie sva počeli marsikaj – kuhali, brali knjige pod drevesom, plesali, se učili novih jezikov. Vsak dan je bil poseben. Veliko sva hodili tudi na izlete, na primer z vodnim taksijem v sosednjo Taurui, kjer sva obiskovali knjižnico. Uživali sva v skupnih trenutkih, pekli piškote in skupaj izdelovali medenjake. Tudi učenje osnov španščine nama je šlo dobro od rok.
Seveda ni bilo vedno vse idilično. Včasih sem imela občutek, da se moram podrejati pravilom, s katerimi se nisem vedno strinjala. Vendar sem se hitro naučila, da z odprtim pogovorom lahko rešiš marsikatero napetost. Včasih sem si želela več svobode, več izhodov, manj omejitev – a sem razumela, da je moja odgovornost varstvo njihovega otroka. Zaupali so mi avto in varnost njihove hčerke, zato sem spoštovala njihova pravila.
Delo au-pair ni zgolj igra z otroki. Vključuje tudi gospodinjska opravila, pomoč pri učenju, organizaciji dneva, večerna kopanja, pripravo hrane in oblačil. A z dobro dinamiko in zaupnim odnosom z družino to delo postane izjemno prijetna izkušnja. In takšna je bila tudi moja.
Plačilo ni bilo visoko, a ker so mi nudili hrano in prenočišče, sem lahko ves zaslužek prihranila. Delo je bilo raznoliko – v decembru bolj naporno, pozneje pa je ritem postal bolj umirjen. Imela sem več prostega časa, ki sem ga izkoristila za raziskovanje okolice, druženje z drugimi popotniki in počitek.
Ena najlepših stvari na Novi Zelandiji je narava. Kamorkoli pogledaš, se razprostira neokrnjena zelena pokrajina, turkizno morje, mogočne gore. Ljudje so neverjetno prijazni. Neštetokrat so mi priskočili na pomoč, me ustavili na ulici in se želeli pogovarjati. Njihova odprtost in gostoljubnost sta me ganili.
Nova Zelandija je tudi zelo varna. Nisem se nikoli bala iti sama na izlet, peš ali z avtom. Cene življenja so sicer visoke, predvsem v primerjavi s Slovenijo, a kakovost življenja je visoka. Ljudje cenijo prosti čas, delo ni vse. Živijo počasneje, bolj premišljeno. Kultura je prežeta z maorsko dediščino, ki pa je – žal – še vedno nekoliko odmaknjena od vsakdana. Tega stika sem si najbolj želela, a ga nisem imela priložnosti doživeti.
Zame je bila Nova Zelandija eno najlepših življenjskih poglavij. Bila sem del nove družine, nove skupnosti in kulture, ki me je oblikovala. Naučila sem se ogromno – o sebi, o ljudeh, o življenju.
Nova Zelandija mi je pokazala, kaj pomeni resnično živeti – povezano z naravo, z ljudmi in predvsem – s sabo.