Po izjemno uspešnem poletju 2010, ki sem ga preživela v ameriškem skavtskem taboru med igrivimi otroki, se mi je življenje in delo čez lužo tako zelo priljubilo, da sem se želela odpraviti na novo avanturo. Tokrat sem zbrala dovolj poguma, da se na delo v tujini odpravim v lastni režiji – in to na najbolj oddaljen kraj na svetu (vsem, ki se na delo v tujino odpravljate prvič PROSIM pojdite v organizacije agencije!). Ali veste, da če bi v Sloveniji zvrtali luknjo skozi Zemljo, bi na drugi strani prišli ven na Novi Zelandiji? Nobena država na svetu namreč ni tako zelo oddaljena od Slovenije kot prav maorska lepotica Aotearoa. Na Novo Zelandijo sem se odpravila v začetku novembra 2011, po potovanju po jugovzhodni Aziji. Takrat se je na mojo veliko srečo na južnem polu ravno začenjalo prebujati poletje in čas je bil kot nalašč, da prvič praznujem novo leto na toplem. Dve veliki torbi sta me spremljali na letu iz Bangkoka do Aucklanda. Vizo in vse potrebne dokumente sem imela varno zapakirane s seboj, edina naloga, ki me je čakala po pristanku na letališču, je bilo iskanje nove službe. Kako bom služila novozelandske dolarje, takrat nisem vedela.
Močno pa sem se zavedala, da me zopet čaka nepozabna in razburljiva dogodivščina, tokrat med sproščenimi kiviji, kjer se bom marsičesa naučila o sebi in etiki dela. Pa pojdimo!!
PRIDOBITEV VIZE IN OSTALA DOKUMENTACIJA
Viza za delo na Novi Zelandiji se imenuje Working Holiday Visa. Njen namen pravzaprav ni samo delo in služenje denarja. Program je bil ustvarjen z namenom, da si lahko študentje oz. mladi do 30. leta lažje privoščijo potovanje na Novo Zelandijo, kjer klasično turistično potovanje z raziskovanjem dežele kombinirajo s služenjem denarja. Obisk Nove Zelandije je namreč velik finančni zalogaj. Dežela je tako oddaljena od preostalega sveta, da nas že nakup letalske karte dodobra udari po popotniški denarnici. Nato je tu še malce višji standard življenja. Poleg tega pa je Nova Zelandija površinsko precej velika dežela, ki lahko popotniku marsikaj ponudi, zato bi bil velik greh, če pohajkovanje ne bi trajalo vsaj pet ali šest tednov. Celoten proračun za takšno potovanje lahko hitro preseže 4.000 €. Zato je tu pomoč: »working holiday« ali po slovensko delovne počitnice!
Ko sem se zanimala za delo na Novi Zelandiji, zanimanje med Slovenci še ni bilo tako veliko, sedaj pa želi to deželo na koncu sveta obiskati toliko ljudi, da viz izredno hitro zmanjka. Vsako leto se namreč aprila odpre ponudba za nove vize, a jih je v Sloveniji na voljo le 100, zato se, ko se prijave odprejo na strani novozelandske vlade http://www.immigration.govt.nz, podvizajte in zgrabite svojo! Seveda ne bo odveč, če navedem še nekaj nujnih podatkov. Viza je na voljo samo ljudem, starim od 18 do 30 let, velja zgolj 12 mesecev, dobite pa jo le enkrat v življenju. Ko jo pridobite, se morate v roku enega leta odpraviti na Novo Zelandijo.
Priporočam, da si v mapo spravite tudi naslednje dokumente:
- dobro napisan življenjepis (na www.pisanje-zivljenjepisa.org imamo posebno ponudbo za pisanje življenjepisa za NZ),
- reference bivših delodajalcev,
- potrdilo o nekaznovanosti (Ministrstvo za pravosodje),
- kopije vseh pomembnih osebnih dokumentov,
- mednarodno vozniško dovoljenje (naredite na AMZS za okrog 25 €)
PRIHOD NA NOVO ZELANDIJO IN ISKANJE SLUŽBE
Kljub temu, da sem se sama na Novo Zelandijo takrat odpravila z dobrimi 1.000 evri (sedaj morate s seboj imeti potrdilo, da imate na računu vsaj 4200 NZD!), sem imela majceno prednost. V Aucklandu sem namreč imela prijateljico, s katero sva skupaj delali poleti v Severni Karolini. Prihod mi je bil tako precej olajšan, saj mi je ponudila streho nad glavo, kjer sem se v štirih dneh dodobra pripravila na odhod v Rotoruo in se aklimatizirala v popolnoma drugačnem svetu, kot sem ga bila kdajkoli vajena. Birokracija na letališču je potekala izjemno hitro, nihče me ni ničesar spraševal, preprosto so mi žigosali potni list in že sem bila na poti v center Aucklanda.
Kmalu zatem sem se odpravila v mesto Rotorua, ki leži sredi severnega otoka, kjer sem obiskala prijateljico, s katero sva prepotovali del Laosa. Tam sem dobila prvi dve ponudbi za delo v restavraciji. Ker sem precejšen del svojega študentskega življenja delala v gostinstvu, sem ti dve velikodušni ponudbi dala na stranski tir. V hostlu, kjer sem v Rotorui prebivala, so mi z navdušenjem predlagali, da pokličejo v svoje sestrske hostle, če imajo kakšno prosto delovno mesto receptorke. Za to »kivijevo« brezpogojno pomoč sem bila ves čas svojega bivanja na Novi Zelandiji izjemno hvaležna.
“Kiviji (prebivalci Nove Zelandije) so ljudje, ki pomagajo na vsakem koraku, iz njih vre pozitivno navdušenje in se zavedajo, da je uspeh posledica vzajemnega sodelovanja in povezovanja. “
Ker delo receptorke v hostlu ni obrodilo nikakršnih sadov, sem se posvetila iskanju službe preko spleta. Sprva sem bila prepričana, da se želim poizkusiti v pobiranju sadja, ki je v Avstraliji in na Novi Zelandiji zelo priljubljeno, prav tako pa tudi dokaj dobro plačano delo (v Avstraliji bolje kot na Novi Zelandiji). Po nekaj poslanih prošnjah mi nikakor ni uspelo dobiti dobrih pogojev dela ali pa je bila plača izredno nizka. Nato sem začela razmišljati, da bi si zopet poiskala službo, kjer bi lahko delala z otroki. To je bila v tistem trenutku še najboljša ideja, saj sem iz ZDA imela precej izkušenj, obenem pa me je to delo neizmerno veselilo!
DELO KOT AU PAIR NA NOVI ZELANDIJI
Au-pair je francoski izraz za »vseljeno varuško z gospodinjskimi opravili«. Poleg varovanja otrok delo največkrat obsega še čiščenje stanovanja, pripravljanje jedi ter pranje in likanje perila. Torej gospodinjska dela, ki pa morajo biti vseeno v mejah normale. Varovanje otrok nikakor ni lahko delo, saj se moraš z njimi ukvarjati ves čas, delati domačo nalogo, se z njimi učiti in jih voziti na razne otroške prireditve.
Ponavadi se punce na to delo odpravijo v Anglijo ali na Irsko. Seveda pa so službe au-pair na voljo po vsem svetu, kjer lahko preizkusite življenje z gostujočo družino.
VENDAR POZOR pri iskanju dela au pair, če niste z iskanjem izkušeni! Največji riziko pri iskanju dela au-pair brez pomoči kredibilne agencije je namreč ta, da jih družine, ki jih punce najdejo same, velikokrat izkoriščajo z nadurami, pretiranim čiščenjem, dodatnimi zahtevami!
Čez štiri dni sem se preselila v zares čaroben del Nove Zelandije, na konec polotoka Coromandel, v majhno butično, počitniško mestece Pauanui.
Za popotnico vam še zaupam, na kaj je treba paziti, ko izbirate družino. Vseeno se morate zavedati, da je iskanje takšnega dela pravzaprav loterija in se dejstvo, kako se z družino razumete, pokaže šele takrat, ko dnevno skupaj delite skupne prostore.
Ko izbirate družino, upoštevajte naslednje:
- kar največkrat se pokličite preko socialnih omrežij ali po telefonu in se pogovorite z vsemi člani družine,
- povprašajte za kontakte nekdanjih au-pair in se z njimi tudi osebno pogovorite ter vprašajte vse, kar vas zanima o službi,
- TOČNO določite, kakšne so vaše naloge in kako bo potekalo delo; če je potrebno, to napišite črno na belem,
- bodite iskreni in povejte, kaj lahko ponudite družini in otrokom,
- točno določite prosti čas in znesek žepnine,
- zaupajte svojim občutkom, ki vas prevevajo ob pogovorih,
- če je možno, se z njimi večkrat dobite tudi osebno in preživite nekaj časa z otroki.
Veliko je namreč izkoriščanja s strani družin! Nemalokrat se zgodi, da katera od družin pod pretvezo najame varuško, ki nato zgolj čisti in kuha, starši pa imajo tako več časa, da ga preživijo s svojimi otroki. Morate se zavedati, da ste tam kot varuška otrok in so gospodinjska opravila manjšinski del službe in ne obratno! Nikoli se ne pozabite postaviti zase in za svoje pravice!
PLAČILO IN POTEK DELA AU PAIR
Zame bistvo te izkušnje ni bil denar, temveč spoznavanje novozelandskih navad in tamkajšnjega življenja. Tudi sicer namen dela kot au-pair ni služenje visoke plače, marveč učenje jezika, spoznavanje drugačnega okolja in kulture ter izkustvo lokalnega življenja. Ponavadi se žepnine gibljejo med 100 in 150 € na teden, v zakup pa morate vzeti tudi dejstvo, da vam za hrano, prenočišče in ostale življenjske potrebščine ni treba plačati. Zlahka lahko privarčujete ves denar, če seveda niste preveč razsipni med vikendi in v prostem času. Seveda pa je vse odvisno od družine, saj so lahko žepnine tudi precej višje, a sta zato precej višja tudi vaša odgovornost in čas dela.
Delavnik au-pair običajno obsega od 30 do 40 ur na teden, vendar je to bolj izjema kot pravilo! Moj decembrski delavnik je obsegal delo ves dan in vse dni v tednu, a smo se o tem dogovorili predhodno, saj sta starša v decembrskih dneh imela največ dela s pekarno in avtomehanično delavnico. Takrat je bila seveda moja plača višja, nato pa je od januarja do marca delavnik potekal po sistemu 5/2, torej pet delovnih dni, ki niso bili tako naporni, saj se je za malo Gracie zopet začel vrtec po poletnih počitnicah in sem imela več časa zase in za svoje aktivnosti.
AU PAIR IZKUŠNJA PRI DRUŽINI ROLTON
Delo in življenje pri družini Rolton se je pričelo poletnega novembra, leta 2011, slaba dva tedna po mojem pristanku na Severnem otoku. Družina je živela v pravljičnem obmorskem mestecu Pauanui, ki je med letom štelo zgolj 500 prebivalcev, čez poletje pa je postalo priljubljen kraj počitnikovanja bogatih družin in se je tako število prebivalcev povečalo s 500 na 30.000. Pauanui je mesto z dokaj premožnimi prebivalci, ki ima celo svoje lastno letališče za rekreativna letala. Nemalo družin ima pred hišo parkirano svoje jadralno letalo ali pa vsaj kakšen gliser ali manjšo jahto. Leigh in James sta vodila dva majhna posla, edino pekarno v mestu in avtomehanično delavnico. Torej je bilo dela čez poletje vedno dovolj, mama je bila 20 ur na dan v pekarni, očka pa je čez dan popravljal čolne in avtomobile, ponoči pa pekel omamno dišeč kruhek. Njuna hčerka Gracie je štela takrat 4,5 leta in bila različnih au-pair že vajena. Prav vsaka od varušk je v Gracienem življenju pustila močan vtis, prav tako pa se je vsaka, v srce in spomin, vtisnila tudi celotni družini. V majhni montažni hiši sem dobila idilično sobo, kjer sem si ustvarila svoj mali življenjski prostor. Poleg tega sem imela privilegij voziti terensko vozilo z volanom na desni strani, za šport pa sem imela na voljo gorsko kolo, dve deski za deskanje na valovih ter obilo drugih stvari, ki sem jih lahko uporabljala med štirimesečnim bivanjem pri svoji novi “kivi” družini.
December je bil najbolj delaven mesec, vendar tudi neizmerno vznemirljiv in poln novih dogodivščin. Ste že videli v debelo obleko napravljenega Božička, ki paradira po ulicah Aucklanda ob 35 stopinjah Celzija in hkrati prepeva božične pesmi? Ali na božični dan prvič stopili na surf? Ali na dobrodelnem dogodku gledali nebeško predstavo jadralnih letal, ki so jih pilotirali nekateri izmed tvojih sosedov? Z Gracie sva si vedno napravili zanimive izlete. Veliko sva hodili v knjižnico v sosednji Taurui, kamor sva se odpravili z vodnim taksijem in nato pod starim drevesom ob pogledu na morje v prijetni senci brali knjige ter grizljali malico, ki sva si jo pripravili doma. Ogromno smeha in zabave sva pustili na domačem trampolinu in rojstnodnevnih zabavah njenih vrstnikov, najbolj pa sva se ujeli ob peki piškotov in sestavljanju klasične »ginger bread house«. Preplesali sva velik del poletja in se naučili tudi kar nekaj španskih izrazov, ki jih Gracie še danes z navdušenjem uporablja. Seveda shajanje z mojo družino ni bilo vedno tako zelo idilično, vendar sem se hitro naučila, da je z iskrenostjo in pogovorom mogoče rešiti marsikateri nesporazum.
Ne želim širiti lažnega mišljenja, da je v tujini vedno vse postlano z rožicami.
“Čeprav je moje pisanje večkrat idilično, ne pomeni, da sta bila služba in življenje popolna, vendar sem znala še tako slab trenutek spremeniti v nekaj sprejemljivega ter se ob kakšni grenki situaciji še vedno nasmejati in motivirati. “
Negativne strani dela au-pair
Da bo zgodba malce bolj realna, vam napišem, kaj me je motilo in kaj pričakovati, ko živite pri tuji družini.
Kljub svojim rosnim dvajsetim sem se večkrat počutila, kot da sem zopet stara 15 let, saj sem se morala vsak večer vrniti domov najkasneje ob polnoči. Družina ni podpirala alkohola in je bila izredno stroga pri zahtevi, da sem zjutraj čila in naspana ter z odgovornostjo vozim naokoli njihovo hčer. Njihovo stališče sem popolnoma razumela. Ko sem imela svoja dva prosta dneva, pa sem si privoščila obisk prijateljev v Pauanuiju in Aucklandu ter takrat nadoknadila zamujeno zabavo in nazdravila s kozarčkom ali dvema.
Zaradi moje neodvisne narave sem se težko sprijaznila z dejstvom, da moram vse delati po njihovih pravilih, kljub temu da sem morda kdaj imela boljšo rešitev ali idejo. Včasih bi v neki situaciji reagirala drugače kot njeni starši, vendar sem se zavedala dejstva, da vajeti pri vzgoji držijo oni in sem tako morala tudi ravnati.
ŽIVLJENJE NA AOTEAROI
Če se že ves čas branja sprašujete, kaj za vraga je Aotearoa, naj vam razjasnim, da je to Nova Zelandija v maorskem jeziku, ki pomeni ozemlje dolgega belega oblaka. Maori so novozelandski staroselci in prvotni prebivalci, tako kot aborigini v Avstraliji in Taino Indijanci na Karibskih otokih. Pristnega stika z Maori in pogleda v njihov vsakdan na žalost nisem doživela in bi se ravno iz tega razloga želela vrniti. Prva stvar, ki me je navdušila ob takojšnjem pristanku, je bila izredna sproščenost in prijaznost ljudi. Energija ni nasičena z negativnostjo ali pretirano obremenjenostjo in brezupom. Ko govorijo, govorijo zelo sproščeno, brez pritiska in stresa, kakršno je največkrat tudi njihovo delo. Na splošno izven Aucklanda izjemno cenijo svoj prosti čas in ne delajo dolgih delavnikov. So bolj umirjeni in to umirjenost izjemno cenijo. Že ob prihodu na okence za migracije na letališču so me vsi gostoljubno pozdravili, celoten postopek pa mi ni vzel več kot pet minut. To se nikakor ne more primerjati s pristankom na letališču v ZDA, kjer so me zasliševali, kot da sem pravkar pobegnila iz zapora.
Še vedno se čudim dejstvu, da pravzaprav o Novi Zelandiji nimam povedati skoraj ničesar negativnega. Mogoče samo to, da je površina dežele sicer zelo velika glede na to, koliko prebivalcev tam dejansko živi (okrog 4 milijone). Prav zaradi tega in zaradi oddaljenosti so stroški življenja precej visoki. Upala bi si oceniti, da so za tretjino višji kot v Sloveniji. Internet je večkrat izredno slab in je tako normalna komunikacija s svojimi bližnjimi precej težka. Kava ni ravno najboljša, s pridelavo domače zelenjave in sadja pa se trudijo zagotoviti čim bolj svežo in zdravo prehrano. Ko ste tam, nikakor ne pozabite svojega želodčka napolniti s sladkim krompirjem »kumaro« in omako aoli, »fish & chips«, morskimi specialitetami in drugimi novozelandskimi poslasticami.
Ljudje so izjemno pozitivni, vsaj tisti, ki sem jih spoznala. Nič nenavadnega ni, če te sredi ulice ustavijo in povprašajo, od kod si in kako se kaj imaš. So izjemno družabni ljudje, ki radi priskočijo na pomoč, posebej kakšnemu izgubljenemu turistu. Za opis narave in oris čudovite svetleče zeleno obarvane pokrajine ne bi znala najti pravih besed. Kamorkoli se obrneš, te presenetita neokrnjenost in svežina pragozdov, mogočnih gora in turkiznega morja. Ko me ljudje vprašajo, kje na svetu bi najraje živela, jim v prvem trenutku odvrnem, da je Nova Zelandija prav gotovo najboljša destinacija za mirno in blaženo družinsko življenje.
Lahkotnejšega življenja nisem začutila nikjer in, če moje srce takrat ne bi bilo polno radovednosti in me ne bi ves čas tako silno srbele pete, bi si svoj tempelj miru zagotovo postavila na novozelandski neokrnjeni zemljici. Iz srca vam priporočam, da jo raziščete tudi vi!