Skip to content Skip to footer

Prostovoljstvo in življenje v Dominikanski republiki

Prostovoljstvo in življenje v Dominikanski republiki

Čas branja: 4 min.

Navdih za ta zapis je bila epizoda podkasta, ki sva jo ustvarili s Klavdijo Jarc, popotnico in digitalno nomadinjo, ki že tri leta potuje po prečudoviti Latinski Ameriki in si je trenutni domek uredila v Dominikanski republiki. Dežela na otoku Hispaniola je tudi meni ukradla srce, ko sem tam leta 2012 opravljala prostovoljstvo.

PROSTOVOLJSTVO V VASICI MUNOZ

Moja zgodba z Dominikansko republiko se je pričela, ko sem na spletu iskala ponudnike prostovoljnega dela. Takrat na to temo ni bilo veliko informacij in nemalokrat sem naletela na prostovoljstva kot je bilo recimo delo z orangutani v Ugandi za katerega je bilo potrebno plačati tudi do 2000 evrov za teden dni. Takrat tega denarja nisem imela.

Kmalu pa mi je uspelo izbrskati nekaj informacij o prav posebnem kampu v Dominikanski republiki, ki ga je vodila Kanadčanka Diane. Tam je gostila prostovoljce iz celega sveta, ki so vsak na svoj način pomagali pri delu s pribežniki iz Haitija. Živeli so v skupnosti v majhni vasici Munoz na severu otoka. Diano sem kontaktirala po e-pošti in se dogovorila za prihod. Pred tem sem potovala po Portoriku in se za teden dni oglasila pri mojih prijateljih iz Severne Karoline, kjer sem dve poletji preživela med delom v skavtskem kampu.

Živela sem v skromni kamniti sobici, ki je pripadala prostovoljcem in dopoldneve preživljala med učenjem angleščine otrok s Haitija, popoldneve pa lovila ugodne valove med deskanjem na valovih. Med prostovoljnim delom sem hitro prišla do zaključka, da niso vsi tamkajšnji ljudje pripravljeni sprejeti znanja ali pomoči in, da ni nujno, da so nekateri revni, ker jih je v to prisilila usoda. Nekateri na žalost kljub vsej pomoči, ki jo zagotavlja zahodni svet, pomoči ne bodo sprejeli in bodo nadaljevali s svojim načinom življenja. Spet drugi bodo pomoč in znanje sprejeli odprtih rok, se učili, trudili in to izkoristili v svoje dobro. Tako se je pripetilo s prijetnim možakarjem, katerega sem učila angleškega jezika. Bil je vesel in hvaležen, da bo lahko z boljšim znanjem angleškega jezika dobil službo v turizmu.

MOJ DILER KOKOSOVE VODE

Vsako jutro, ko sem se s taksijem prevažala do deskarske plaže Encuentro, sem taksista prosila naj ustavi pri starem možakarju s ‘šajtrgo’ polno kokosovih orehov. Vodo iz orehov sem pila kot za šalo in nikoli je ni bilo dovolj, zato sem se z njim dogovorila, da mi vsak dan vodo iz večih orehov prelije v litrsko plastenko. Vsako jutro me je potrpežljivo čakal ob cesti, pozdravil z orjaškim nasmeškom in mi skozi okno taksija v roke podal vodo. Pomahal v slovo in nadaljeval s prodajo. Kmalu pa je tudi zame napočil zadnji dan na tem rajskem otoku. Od mojega ‘dilerja’ sem se bila z veliko žalostjo primorana posloviti in tudi njemu ni bilo vseeno. Pravzaprav mi je priznal da se mu je v zadnjem mesecu tako povečala prodaja, da bo lahko svoji družini privoščil mesece dobrega življenja.

Včasih ljudem v deželah tretjega sveta ne pomagamo, če jim zgolj stisnemo v roke denar. Tako ustvarjamo berače in miselnost, da jim ni potrebno delati, saj bo slej ko prej prišel belec in poklonil denar. Kupujmo pri njih, prespimo kdaj v njihovih nastanitvah, jejmo v domačih restavracijah, naučimo jih veščin, ki so uporabne.

DELO V PISARNI KLAVDIJI NI PRINAŠALO ZADOVOLJSTVA

Klavdijina zgodba se prične precej klasično. Ko je doštudirala, je pričela z delom v pisarni, ki pa ji ni prinašalo nikakršnega zadovoljstva. Po petih letih je zbrala pogum in se odločila za veliko življenjsko potezo ter se odpravila na popotovanje po Latinski Ameriki. Kako si to lahko privošči? Pričela je preko platforme Workaway, ki je polna ponudnikov iz celega sveta, ki svoje prenočišče ponujajo v zameno za nekaj ur dela. To so lahko varovanje otrok, pomoč pri pleskanju stanovanja ali recimo oranje njive. Tudi sama sem se tega poslužila med raziskovanjem Nove Zelandije leta 2011, ko sem v Raglanu en teden preživela pri družinici Meek in varovala dva otročka, delala paradižnikovo pasto in prvič v življenju pasla krave. 

Klavdija pa je preko Workaway platforme pridobila delo v hotelu nato pa je čisto organsko začela pridobivati ponudbe za delo preko spleta kot virtualna asistentka. Poleg tega še ureja video vsebine in fotografije, organizira potovanja, skrbi za vodenje projektov ter poišče stanovanje tistim, ki se želijo preseliti v tujino. Dela preko spleta je bilo sčasoma dovolj, da je zapustila delo v hotelu in si poiskala stanovanje v bližnji vasici.

Vendar pa ne smemo misliti, da je ustvariti delo na spletu v današnjih časih lahko. Obstaja veliko konkurence, najbolje je, da pričnemo pri naših najbližnjih in prijateljih ter si ustvarimo dober renome ter tako pridobivamo stranke preko priporočil. Tako se je pričelo tudi pri Klavdiji, ki se sedaj lahko pohvali tudi z mednarodnimi strankami. Sicer pa zelo priporoča platformi Upwork in Fivver, ki sta idealni za začetek, ko si ustvarjamo prva povpraševanja za naše storitve na spletu.

DIGITALNO NOMADSTVO NI VEDNO ROŽNATO

Hitro preideva na temo, da življenje digitalnega nomada ni vedno najbolj rožnato. Potovati ne pomeni avtomatsko biti na počitnicah. Zavedam se, da so za tiste, ki potujejo enkrat letno potovanja asociacija na dopust, a za nas, ki potovanja živimo je to življenje. Življenje pa ima dobre in slabe plati, probleme, zagate in tudi lepe plati in srečne trenutke ne glede na to kje si doma ali pa po svetu. 

Enega izmed največjih izzivov zagotovo predstavlja samodisciplina. Če si ne znaš organizirati svojega dela, odrediti delovnih ur in biti fokusiran ter praktičen ti tak način življenja ne bo po godu. “Kreativa brez samodiscipline je en velik kaos” je v najinem podkastu povedala Maja Vogrinc (poslušaj TU

Izrednega pomena je, da uspemo najti pravo ravnotežje med delom in prostim časom. V novem okolju so namreč dražljaji še toliko večji, saj si želimo raziskati novo destinacijo, okusiti lokalno kulinariko in se družiti z domačini. Bolj moramo biti tudi pozorni na našo varnost saj smo kljub vsemu še vedno le tujec. Klavdija se v Dominikanski republiki počuti zelo varno, seveda pa se je treba prilagoditi tamkajšnji kulturi, upoštevati nasvete lokalcev in  zaupati zdravi kmečki pameti. O tem kako poskrbeti za varnost na poti pa v tej brezplačni e-knjigi.

Klavdija zaključi epizodo z mislijo: »Zdaj čutim, da živim, ne životarim.« 

Za potovanja se odločimo zaradi želje po svobodi in po drugačnem življenju, ki nas polni in navdaja z inspiracijo. Doma smo naučeni, da moramo prav za vse v življenju imeti načrt. Potovanja nas naučijo, da je okviren načrt sicer odlično imeti, a potrebno je živeti z zavedanjem, da  nikoli resnično ne vemo kaj nam bo prinesla usoda. Zato so potovanja naravnost fantastičen poligon za dobro reagiranje v nepoznanih situacijah, takojšnje prilagajanje in naglo spremembo načrta. 

»Na potovanjih se naučimo poiskati stabilnost v nestabilnem načinu življenja.«

Če ne drugače smo to spoznali v pandemiji koronavirusa, ko so se skoraj vsakemu od nas na nek način vsaj malo zamajali temelji in v marsikoga se je zasidrala ideja, da sta stabilnost in gotovost zgolj iluziji.

Več o tem kolikšni so stroški življenja v Dominikanski republiki in s čim se Klavdija prevaža po tem idiličnem otoku pa izveste v epizodi podkasta:

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.