“Kako lepo mi je tu” razmišljam medtem, ko s polnimi pljuči globoko zajamem morsko/gorski zrak in se ob izdihu zazrem v svetlikajoče se Jadransko morje.
Včeraj sem sedela na balkonu stanovanja v Makarski, kjer trenutno živim in se zopet z največjo radostjo predajala sončnim žarkom. “Kako lepo mi je tu” razmišljam medtem, ko s polnimi pljuči globoko zajamem morsko/gorski zrak in se ob izdihu zazrem v svetlikajoče se Jadransko morje. Po njem v daljini pluje trajekt, ki prevaža peščico lokalcev iz Makarske na otok Brač. Pluje po svoji vsakodnevni trasi in švigne mimo majhne barčiče, ki si najvrjetneje nadeja dobrega ulova rib.
V rokah skrbno stiskam skodelico sveže pražene kave sladkane s kokosovim sladkorjem. Zavem se dejstva, da v tem trenutku prav nič ne pogrešam potovanj, čeprav že od septembra lanskega leta nisem raziskovala novih krajev, danes pa smo obrnili list koledarja že na drugo polovico januarja.
Kakor, da so potovanja tekmovanje na koliko mesecev obiščeš novo državo ali pa koliko držav obiščeš v enem letu. Potovanja v nas spodbujajo občutek svobode, a, če smo iskreni lahko to svobodo občutimo kjerkoli. Tudi na balkonu stanovanja v Makarski.
Spominjam se kako sem konec prejšnjega leta skrbno v svoj Google koledar pisala načrt pohajkovanj za naslednje leto. Nekako takole je šlo:
December: romantičen potep na Laponsko, obisk Božičkove vasi, vožnja s sanmi z jeleni, klesanje skulpture iz kosa ledu, večerja v ledenem hotelu in opazovanje čarobnega Severnega sija.
Januar: vsakoletni retreat v letovišču Tao Garden (KLIK) v mojem priljubljenem Chiang Mai-u, kjer si moja duša odpočije, telo pa popolnoma odklopi od stresnega zahodnjaškega vsakdana.
Marec/april: poslovno potovanje v Arabske Emirate mogoče ga podaljšam celo v Jordanijo.
Kot, da so potovanja spisek za nakup v trgovini. Na kateri točki v življenju sem se tako grdo razvadila in začela na potovanja gledati samoumevno kot, da mi brezkompromisno pripadajo?
A moje razmišljanje in način delovanja se je popolnoma spremenilo, ko sem preselila svoje življenje v Dalmacijo. Živela sem v res veliko državah, a nikjer na svetu nisem naredila tako kvantnega preskoka v načinu delovanja. V prelepi Makarski, kjer na eni strani zjutraj prvo uzrem v mogočne vrhove Biokova, na drugi strani stanovanja pa pogled seže v daljino in širino morja. Čutim priviligiranost in neizmerno hvaležnost, da sem tu.
Kdo bi vedel da me bo življenje v Dalmaciji tako preoblikovalo. Ta energija tu, ta življenjski stil, kjer me ležernost domačinov in prepuščanje trenutku na nek način tako zelo silno moti, a po drugi strani v meni vzpodbudi toliko spontanosti in svobode. In nato s to na novo pridobljeno spontanostjo in občutkom svobode neizmerno lažje ustvarjam. Vse v dnevu teče bolj gladko; partnerstvo, lastni biznis, komunikacija s strankami, organizacija celotnega dela. Kot da je življenje tu iz mene na nek način zradiralo vso nagnjenost k nadzoru nad vsakim delom dneva in mi zagotovilo, da četudi ni vse do potankosti načrtovano, se lahko dan še vedno razvija v čisto pravo smer. Včasih še bolje in hitreje, ker sem umaknila element nadzora, ki je v meni povzročil zgolj krče, ki so me omejevali v mojem svobodnem delovanju. Svobode se ne da kontrolirati.
Svoboda je sama po sebi samorazvijajoča in bolj kot jo želiš kontrolirati, bolj ti polzi iz rok. Svoboda govora, svoboda duše, svoboda ljubezni.
Trenutni življenjski stil si predstavljam kot panj s čebelami. Na prvi pogled se zdi kot, da je v panju vse prepuščeno naključju, brez bilokake organizacije, vse leti in brenči sem in tja. A na koncu dneva je čebelje delo opravljeno, cvetni prah je nabran, med je v proizvodnji, čebele so zdrave, matica varna in nahranjena. Kot da celotna organizacija deluje na nekem drugem nivoju, ki ga mi ne razumemo in na prvi pogled izgleda izjemno kaotičen. Vendar ni. Ta sistem dela je očitno v neki višji sferi točno dodelan. Kako bi drugače čebele tako uspešno opravljale svoje delo?
Zakaj se torej mi tako težko prepustimo trenutku in preprosto ne prenehamo nadzirati kje, kako, kam in zakaj? Temveč samo pustimo, da se določene stvari odvijejo po svoje.
V bistvu sem v tem blog postu želela pisati o vseh težavah in o nevšečnostih, ki sem jih doživela med delom v jahtni industriji od meseca maja 2020 pa vse do septembra 2021. Medtem, ko marsikateri popotnik v tem obdobju ni prestopil slovenske meje, sem bila sama nenehno v ‘muvingu’. Želela sem pisati o vseh načrtovanih in nenačrtovanih karantenah, skoraj zamujenih letih, nepravilno izpolnjenih obrazcih, neveljavnih PCR testih, o nepriznanem potrdilu o cepljenju in o še toliko drugih nevšečnostih, ki se jih je nabralo skoraj toliko kot je peska v puščavi. A ne bom zašla v podrobnosti, ker te na tem mestu niso pomembne. Obdobje pandemskega potovanja je imelo name velikanski vpliv in šele danes sem to uspela logično povezati s tem, kar čutim danes. Omenjeno leto in pol je bilo izredno naporno kar se tiče poslovnih potovanj z letalom, barko in prestopanjem meja. V meni se je tako zasidral grenak priokus, tako močan, da me je na nek način na podzavestni ravni odvrnil od vseh nadaljnih potovanj.
Potovanja bi morala biti povezana s svobodo, mirom, odmikom, polnjenem duše ne pa obremenjena z goro papirologije in trepetanjem pred tem ali se bodo vladni organi čez noč odločili za nove odloke. Mir in svoboda. Ki sem ju včasih našla v tem, da sem potovala po lepih kotičkih sveta. Danes mi na žalost potovanja predstavljajo stres in nepredvidljivost, skrb in težave, grenak priokus preteklega leta in pol.
In končno se opomnim na to, da se mi pravzaprav nikamor ne mudi. Vsi ti kraji, ki jih želim obiskati bodo še vedno tam. In ko bo čas, da jih užijem s svojo popotniško radovednostjo jih tudi bom. Do takrat bom v miru in svobodi uživala tu na balkonu stanovanja v Makarski in užila čisto vsak zahod sonca, ga tiho opazovala kako se potaplja v morje. Tudi to je nekaj vredno. Da vse te občutke, ki si jih prej našel med raziskovanjem sveta, najdeš sedaj tu, v vsakdanu.
Mayita