Ste že slišali za italijanski otok Giglio na obalnem področju Toskane? Jaz priznam, da zanj nisem vedela, ko sem prvič prispela v Toskano. Tisti, ki ste zanj že slišali, pa ga najverjetneje poznate po odmevni novici iz leta 2012, ko je v neposredni bližini nasedla priljubljena križarka Costa Concordia.
Domnevno zaradi tega, ker naj bi italijanski kapitan želel omrežiti eno od potnic, nato pa je ob nesreči prvi pobegnil na rešilni čoln, od koder je operacijo vodil kar iz morja. Če je bilo res tako ali pa je to le še ena izmed mnogih govoric, ne vem, je pa resnično, da nesreča ni imela srečnega konca, saj je v njej življenje izgubilo več kot 30 ljudi. Križarka je bila nato odpeljana v pristanišče v Genovi.
Najina zgodba s sodelavko Hayley pa ima precej lepši konec in skozi današnji zapis vas bom popeljala po otočku, ki me je s svojo preprostostjo in prisrčnostjo zares omrežil. V srce se mi je vtisnil predvsem zaradi prelestne narave, ki (še) ni žrtev množičnega turizma. Na popotovanjih mi je pomembno tudi to, da ne trošim denarja po nepotrebnem in da za svoj denar dobim največ, kar lahko. In prav na otoku Giglio obiskovalca ne bo preveč udarilo po popotniški denarnici, ampak mu celo velikodušno ponudilo to, v čemer je Italija najboljša – v ljubezni do hrane ter v hudomušnih in preprostih domačinih.
S TRAJEKTOM IZ MESTA PORTO SANTO STEFANO NA OTOK GIGLIO
Po slastni jutranji turški kavici z domačim mandljevim mlekom se odpraviva v bližnje mestece Porto Santo Stefano. To mesto sama sicer obiskujem že zadnja tri leta, a tokrat se bova skupaj prvič vkrcali na trajekt, ki naju bo popeljal na otoček Giglio (cena povratne vozovnice 27,50 evra). Morje je tokrat mirno, na poti pa naju zabavajo otročki, ki so vsaj pol toliko kot midve vzhičeni nad idejo raziskovanja otoka. Destinacija je namreč zelo popularna med italijanskimi družinami, ki jim Giglio predstavlja vikend oddih. Po slabi uri pristanemo v slikovitem pristanišču Porto Giglio, kjer se pod vročim toskanskim soncem bohotijo luksuzne počitniške vile, na drugi strani pa so ljubke barvite hiške, v katerih so lokalne restavracije in trgovine s spominki.
Najina avanturistična narava je botrovala odločitvi, da otok prehodiva in ne prevoziva. Če želite na otok popeljati svoje prevozno sredstvo, vas bo transfer poleg vozovnice stal okoli 90 evrov, za skuter pa boste odšteli 20 evrov (www.maregiglio.it).
VZPON DO TRDNJAVE GIGLIO CASTELLO
Pot pod noge, saj je pred nama strm vzpon do priljubljenega gradu Giglio Castello. Za tiste, ki na počitnicah ne marate pohodov, je na otoku tudi reden javni prevoz (cena vozovnice v eno smer: 2 evra). Če pa ste po naravi vsaj malce aktivni, vam iz srca priporočam, da se podate na krajši vzpon do Castella in se nato spustite do znamenite in priljubljene plaže Campese. Nama ni bilo žal niti kapljice potu, res pa je, da se je treba na pot odpraviti z dobrimi čevlji in zadostno količino vode. Vzpon do Castella je precej dobro označen, pot je dobro uhojena in poteka malo po soncu, malo pa v hladni senci pod drevesi. Po približno 45 minutah grizenja kolen sva si končno oddahnili, ko sva zagledali prelep Castello di Giglio, grad iz 13. stoletja, ki je dom skoraj 600 prebivalcem. V vročem popoldnevu si privoščite hladne doma narejene ledene lučke (priporočam ananas ali jagodo), ki jih lahko dobite v baru Il Porrico. Sprehod po gradu se mi je zdel precej zanimiv, saj poleg zgodovine lahko spoznamo, kako tu živijo lokalni prebivalci. Žejo in lakoto pa si lahko potešimo tudi v tamkajšnjih restavracijah (Michelinov vodnik priporoča restavracijo Da Maria).
SPUST DO NAJBOLJ OBISKANE PLAŽE NA OTOKU – CAMPESE BEACH
Želja po morju naju je gnala čez griče, ki vodijo do plaže Campese na severozahodni strani otoka, ki je poleg plaž Arenella in Canelle najbolj poznana in tudi najbolj obiskana. Na poti do obale pa sva narabutali še nekaj sadja, kot so fige in opuncije, da sva se dodobra okrepčali. Sonce so kot nalašč malo zastrli oblaki, da je bila hoja veliko lažja. Spust do plaže je trajal skupaj 50 minut. Ni pretekla niti ena minuta, ko sva se zapodili v morje in se dokončno ohladili v prav prijetno topli vodi.
Obiskovalcev ni bilo veliko in našlo se je tudi kakšno prosto mesto v senci, sicer pa je na voljo res lepo število senčnikov s pripadajočimi ležalniki (celodnevni najem sečnika in dveh ležalnikov je 21 evrov, popoldanski pa 15 evrov). Ko se je telo sprostilo in naužilo lepote morja, se je oglasil lačen želodček. Tistega dne je bila sreča res na najini strani, da sva izbrali odlično restavracijo Hotela Campese, načudila pa sem se tudi količini hrane. Goveji carpaccio za Hayley in carpaccio iz mečarice zame. Oboje na rukoli, z ekstra devičnim oljčnim oljem. Ob tem še dve bogati solati, za poplaknit pa ekstra hladen Aperol Spritz. Za celo kosilo sva odšteli 50 evrov in se zahvalili za super postrežbo. Popoldan sva preživeli pod senčniki ob prebiranju knjige in namakanju v morju. Ob 18.00 pa sva se z avtobusom odpravili do Porta in se vkrcali na trajekt, ki naju je popeljal nazaj v Porto Santo Stefano.