Edinstven program za pripravništvo v tujini, ki se ga lahko udeležite vsi, ki razmišljate o ustanovitvi svojega podjetja, imate odlično poslovno idejo, ki jo želite uresničiti ali pa imate že svoje podjetje (ki ni starejše od treh let) in si preko pripravništva pri podjetju v tujini želite nabrati nove izkušnje, ki jih boste implementirali v svojo poslovno idejo. V kolikor je vaše podjetje starejše od treh let pa lahko k sebi vzamete mladega podjetnika pripravnika. Del besedila je povzetega iz Erasmus strani (več o programu TUKAJ)

V programu lahko sodelujete kot novi podjetnik, če:

– na podlagi ustreznega poslovnega načrta resno načrtujete ustanovitev podjetja,
– ste v zadnjih 3 letih ustanovili lastno podjetje.

Vaše (prihodnje) podjetje ali dejavnost je lahko s katerega koli področja, prav tako ni starostne omejitve.

Poleg tega morate:
– imeti stalno prebivališče v eni izmed sodelujočih držav
– imeti pripravljen konkreten projekt ali poslovno idejo, ki je predstavljena v poslovnem načrtu,
– biti motivirani in se zavezati, da boste med svojim delom pri izkušenem podjetniku iz druge sodelujoče države z njim sodelovali,
– biti pripravljeni prispevati k razvoju podjetja podjetnika gostitelja in za to uporabiti svoja znanja in spretnosti,
– biti pripravljeni dopolniti financiranje programa kot je potrebno za pokritje stroškov vašega bivanja v tujini (shema financiranja po državah)

V programu lahko sodelujete kot podjetnik gostitelj (HE), če:

imate stalno prebivališče v eni izmed sodelujočih držav,

– ste lastnik/vodilni delavec malega ali srednje velikega podjetja ALI oseba, ki je neposredno vpletena v podjetništvo na ravni upravljanja MSP,
– že več let vodite podjetje,
– ste pripravljeni deliti svoje znanje in izkušnje z novim podjetnikom ter biti njegov mentor.

V kolikor potrebuješ pomoč pri vpisu in pomožne dokumente za poslovni načrt mi piši na [email protected], da te povežem z OI iz Slovenije.

MLADI PODJETNIK pri Potovanja in delo v tujini, Mayita (februar, marec in april 2023)

Veselim se postati gostiteljica podjetnica, ki bo februarja v Makarsko sprejela pripravnika/pripravnico s svojo lastno poslovno idejo in se bo v trimesečnem mentorskem programu pilila na področju digitalnega marketinga in piara. Erasmus za bivanje na Hrvaškem namenja 720 EUR/mesec.

Kar potrebuješ narediti je, da se prijaviš na zgornjo prijavo. Prijave ne podcenjuj saj je kar obsežna, poleg tega pa moraš predstaviti svojo poslovno idejo, narediti SWOT analizo in predstaviti finančni plan za naslednja tri leta. Ko izpolneš prijavo, bom izbrala tistega s katerim se bova v ciljih in vrednotah najbolje ujela. Ne skrbi, če ne boš izbran/a, saj ostaneš v evidenci in na platformi in morda skleneš sodelovanje s kakšnim drugim podjetjem iz Evrope ali celo izven nje.

Tvoje naloge bodo:

– Izvajanje moje marketinške strategije za brand Mayita (6-8 ur dela/dan, pon-pet)
– Pomoč pri urejanju spletne strani, webinarjih in 1:1 videoklicih
– Pisanje poslovnih e-mailov in “pitchov”
– Preoblikovanje e-mail marketing startegije
– Sodelovanje in dogovarjanje z vplivneži
– Sodelovanje z ekipo za FB Adse in ustvarjanje kreativnih kampanj za storitve branda Mayita
– Pomoč pri podkastu in ustvarjanju videjev za Tik Tok in IG Reels
– Pisanje promocijskih vsebin za blog in za medijske portale

Moj doprinos tebi:

– Mentoriranje na področju digitalnega marketinga in piara
– Dostop do e-tečajev in e-knjig na področju digitalnega marketinga in piara.
– Pomoč, brainstormanje in doprinos k tvoji poslovni ideji.
– Vpeljava v življenje kot digitalni nomad.
– Dostop do e-tečajev za predpripravo na potovanje in delo v tujino in Pisanje življenjepisa.
– Pomoč pri iskanju stanovanja v Makarski (upam, da najdeva s pogledom na morje) in prevoza.
– 3-5x tedensko obrok iz restavracije, po želji jutranji smoothie, neomejena količina kave in čaja ter prigrizki.
– Brezplačen dostop do coworking prostora.
– Vsaj tri skupni izleti v okolici Makarske.
– V kolikor bova dobro sodelovala se bo najino sodelovanje nadaljevalo po programu proti plačilu.

Bodi lepo,

Mayita

The post AKTUALNO! Program Mladi podjetnik Erasmus appeared first on Mayita.

Gap year ali leto premora je priložnost za pridobivanje znanj in izkušenj, hkrati pa ti omogoča, da razmisliš in se osredotočiš na to, kaj želiš početi v življenju.

Produktivno leto premora je lahko dragoceno v tvojem življenjepisu – številni delodajalci cenijo izkušnje, ki so jih študenti pridobili, če so aktivno upravljali svoj čas, si zastavili cilje in se premaknili izven cone udobja, kar nikoli ni lahko in je vredno vsega spoštovanja.

Gap year lahko izboljša tudi tvoj študij – če se odločiš za vpis na univerzo, lahko svoj gap year prilagodiš tako, da ga povežeš s področjem, ki ga nameravaš študirati. Številni nekdanji študenti, ki so se v gap yearu udeležili izmenjave, izobraževanja, prostovoljstva ali dela v tujini so na splošno bolj osredotočeni in odgovorni ter dosegajo višje rezultate. Prav tako pa je na splošno človekov “happiness level” višji, ko veš v čem si dober in veš kaj želiš v življenju početi. In to ti gap year zagotovo DA. Tako kot je to dal Janu Forsthuberju, ustanovitelju mednarodnega podjetja Deltahub s katerim sem “chit chat-ala” v tej podkast epizodi: Kako te lahko gap year izkušnja usmeri na pravo pot.

Eno izmed najbolj pomembnih vprašanj, ki si ga moraš zastaviti preden se odpraviš na gap year je: “Zakaj si želim vzeti leto premora?”

Zelo pomembno je, da si postaviš cilje, da bo tvoj čas kar najbolje izkoriščen, zato moraš ugotoviti, kaj si želiš doseči.

Nekaj idej:
– pridobiti nove spretnosti/izkušnje
– si odpočiti od študija
– zaslužiti denar
– porabiti čas za odločanje o tem, kaj želiš početi
– kombinacija vsega naštetega

Če gapyear želiš organizirati sam, moraš dobro izračunati ceno izkušnje, se še bolje pozanimati o varnosti, morebitnih dodatnih pregledih in zavarovanju, ki ga boš moral skleniti.

To boš pridobil v mojem prihajajočem e-tečaju Predpriprava na delo v tujini in potovanja, ki ga lansiram januarja 2023 in je plod 16-letnih izkušenj z delom v tujini in potovanji ter življenjem v 10+ državah. Primeren je za vsak žep in je izredno jedrnat tako, da ti ne bo vzel veliko časa, predpripravo pa boš imel/a urejeno v minimalno treh dneh!

Ne pozabi, da je predpriprava izrednega pomena in, da je stvari iz tujine reševati izredno težko! Ali veš:

– Kaj narediti, če v tujini izgubiš osebne dokumente?
– Katero zavarovanje je zate pomembno?
– Ali potrebuješ cepljenje?
– Kaj narediti, če izgubiš bančne kartice in ostaneš brez denarja?
– Kako najti primerno stanovanje, ki ne bo ogrozilo tvojega budgeta?

Kako lahko optimalno zastaviš svoj gap year? Nekaj idej.

Prostovoljstvo – podpri koristen namen in pridobi dragocene izkušnje. Lahko sodeluješ pri projektu za ohranjanje divjih živali, poučuješ otroke ali pomagaš pri gradnji šole v državi tretjega sveta. Ali veš, da bo tvoj happiness level v trenutku porastel, ko boš nekaj doprinesel ljudem, ki imajo manj od tebe, poleg tega pa treniral svojo hvaležnost za vse to kar imaš v svojem življenju. Sama sem se udeležila prostovoljstva v Dominaknski republiki v vasi Munoz, kjer živijo pribežniki iz Haitija. Mojo zgodbo lahko poslušaš v tej podkast epizodi: Prostovoljstvo in življenje kot digitalni nomad v Dominikanski republiki

Potovanje – raziskuj svet, spoznavaj nove kulture in hkrati razvij spretnosti za samostojno življenje! Odpri svoj um za nove ideje, morda bodo ravno te tiste s katerimi boš razvil svoj start-up. Ali pa dobil idejo, da napišeš svojo knjigo, prirediš potopisno predavanje o svoji potovanjih…možnosti je neskončno! Z nahrbtnikom se lahko odpraviš po jugovzhodni Aziji, z vlakom InterRail po Evropi ali pa celo kupiš letalsko vozovnico okoli sveta!

Delo v zameno za prenočišče in hrano. Na portalih kot sta Helpx, Workaway lahko poiščeš delo za 4-6 ur na dan in v zameno dobiš prenočišče in hrano. S tem zminimiziraš stroške in se poizkusiš v različnih delih ter spoznaš lokalno okolje. Lahko delaš npr. na kmetiji v Avstraliji, kot upravljavec smučarske žičnice v Kanadi ali v hostlu za popotnike na Novi Zelandiji.

Delovne izkušnje – če želiš pridobiti ustrezne izkušnje, nova znanja, reference in spretnosti za določen poklic ali predmet, ki ga nameravaš študirati, lahko razmisliš o delovni praksi ali pripravništvu. Te lahko trajajo od nekaj tednov pa celo do enega leta. Odvisno od vrste ponujene pogodbe lahko prejmeš plačo ali pa ne. Te prakse so zelo priljubljene in konkurenca za mesta je velika, zato se moraš prijaviti zgodaj. Pri tem ti lahko pomagam jaz z osebnim metorstvom ali pa poskušaš pridobiti prakso v lastni režiji s tem, da pošlješ svoj življenjepis in motivacijsko pismo. Ali še bolje; moderni video CV, ki se ga učimo na mojem e-tečaju.

Tečaji – zakaj ne bi izkoristili priložnosti in se na potovanjih ne bi udeležil tudi kakšnega tečaja? Lahko se naučiš novega jezika, programiranja, novega športa ali glasbenega inštrumenta ali pa se naučiš novih praktičnih veščin, kot so mehanika, mizarstvo ali kuharstvo. Jaz sem se recimo na Zanzibarju pri lokalnem zdravilcu učila o zeliščih, v Atlanti v ZDA sem končala tečaj leadershipa, na tajskem pa sem opravila tečaj Tajske masaže.

Bodi lepo,

Mayita

The post Gapyear ali leto premora ti da fokus in poveča “level of happiness” appeared first on Mayita.

Številni ljudje menijo, da so prednosti dela v tujini povezane le z višjo plačo ali boljšim življenjskim standardom. Toda pridobivanje mednarodnih izkušenj je lahko veliko bolj koristno, kot si lahko misliš.

Boljša samozavest

Začetek novega življenja v tujini prinaša vrsto izzivov – od iskanja primerne nastanitve do urejanja različnih upravnih zadev, učenja plačevanja računov in učinkovite uporabe lokalnega prevoza. A ko vse to enkrat ugotoviš in se v tem izpopolneš, je občutek zadovoljstva, ki ga boš občutil neprecenljiv. Spoznanje, da se lahko znajdeš v popolnoma neznanem okolju, ti bo dalo samozavest, ki jo potrebuješ za spopadanje z drugimi izzivi v življenju. To je še posebej pomembno, če še nimaš veliko izkušenj s samostojnim življenjem.

Nove spretnosti, ki jih lahko uporabiš povsod v življenju

Ko se preseliš v tujino, si ločen od svojega podpornega sistema kot sta družina in prijatelji. V teh trenutkih lahko odkriješ različne vrzeli v znanju in spretnostih, za katere poprej sploh nisi vedel, da se skrivajo v tebi. Morda boš ugotovili, da ne znaš skuhati svojega najljubšega obroka ali slediti mesečnemu proračunu. Življenje v tujini te prisili, da se iz potrebe naučiš novih spretnosti, kar ti pomaga, da postaneš bolj samostojen, odgovoren in s tem posledično izboljšaš svojo samozavest.

Nov pogled na življenje

Ne glede na to, ali prihajaš iz majhnega ali velikega mesta, boš s selitvijo v tujino pridobili neprecenljiv nov pogled na življenje. Spoznavanje miselnosti in pristopa drugih kultur k življenju ti lahko pomaga razširiti in obogatiti lasten pogled na svet ter oblikovati pomembne osebne vrednote. To je veliko težje doseči, če nikoli nisi živeli zunaj svoje lokalne skupnosti, kjer se počutiš varno, domače in v coni svojega udobja

Boljše komunikacijske spretnosti

Selitev v tujino pomeni, da si moraš ustvariti nove družbene in poklicne kroge. To je lahko težko, zlasti če si po naravi sramežljiv ali če ne govoriš dobro lokalnega jezika. Vendar je to najboljši način za izboljšanje komunikacije – veščine, ki ni pomembna le v vsakdanjem življenju, ampak jo cenijo predvsem delodajalci.

Boljše znanje tujih jezikov

Ne glede na to, koliko jezikovnih tečajev se v svojem življenju udeležiš in koliko vadiš z aplikacijami za učenje jezikov na telefonu, je najboljši način za izboljšanje znanja jezika življenje v državi, ki govori ta jezik. Potopitev v jezik je odlična priložnost za izboljšanje sposobnosti poslušanja in govorjenja. O tem sva s Katjo govorili v tej podkast epizodi, katero ti priporočam, da jo poslušaš saj sem v njej govorila o svojih zadržkih in težavah pred govorom v angleščini, hrvaščini in španščini.

Prednost pred drugimi iskalci zaposlitve

Mednarodne delovne izkušnje v tvojem življenjepisu ne bodo nikoli šle iz mode. Te izkušnje kažejo tvojo prilagodljivost, motivacijo in odločnost – tri sposobnosti, ki jih delodajalci in zaposlovalci zelo cenijo. Poleg tega boš z mednarodnimi izkušnjami takoj v prednosti pred drugimi kandidati, ki še nikoli niso delali v tujini.

Razširi svojo mrežo

Delo v tujini je odlična priložnost za razširitev tvoje poklicne mreže. Moči dobro razvite poklicne mreže ne smeš podcenjevati. Številna prosta delovna mesta niso javno objavljena; namesto tega se zapolnijo s pomočjo priporočil drugih delodajalcev. Zato poskrbi, da ustvarjaš dobre odnose s sodelavci in delodajalci in z njimi vzpostaviš odlične profesionalne odnose. Nikoli namreč ne veš, od kod lahko pride tvoja naslednja ponudba za delo.

Bodi lepo,

Mayita

The post 7 prednosti življenja in dela v tujini appeared first on Mayita.

Navdih za ta zapis je zastrašujoče dejstvo, da veliko mladih ne govori tujega jezika, ker se bojijo biti zasmehovani v primeru, da bi kakšno od besed izgovorili napačno. Tako razvijejo strah pred govorom tujega jezika ali v najhujšem primeru celo odpor. Težava nastane kasneje, ko iščejo prvo zaposlitev, saj se na večini delovnih mest zahteva znanje vsaj enega tujega jezika.

O tem sem se v podkast epizodi pogovarjala z učiteljico angleščine Katjo Prkič, ki je doštudirala prevajanje v angleščino in nemščino, jezika do katerih goji zelo veliko ljubezen. V poučevanje jezika vnaša kreativen duh, ustvarjalno vsebino in daje poudarek na izkustveno učenje, ki temelji na tem, da učenje jezika jemljemo kot učenje nove veščine in ne zgolj kot pomnjenje informacij. 

Katja je mnenja, da je jezik lahko manifestacija podzavestnih vzorcev, ki smo jih pridobili tekom odraščanja ali učenja jezika. Te vzorci nam potem onemogočajo, da bi se jezik lahko dobro naučili in priporoča, da pogumno pogledamo kako jih lahko razrešimo.

“Čudovita pot učenja jezika se začne takrat, ko smo sposobni ubesediti naše želje, strahove in celo stiske.”

VSE SE JE PRIČELO S SIROVIM BUREKOM

Na idejo o pogovoru s Katjo sem prišla, ko sem ugriznila v slasten burek in zatem odprla debato med svojimi sledilci na Instagramu o tem kako oni naročajo burek, ko so na Hrvaškem. Ali rečejo ‘sirov burek ali ‘burek s sirom’? Še nedolgo nazaj sem v pekarni naročala sirov burek, kar je narobe, saj ’sirov’ v hrvaščini pomeni ‘surov’. Hitro mi je postalo jasno zakaj me je prodajalka ob mojem naročilu vsakokrat pogledala malo čudno. Hvaležna sem, da je lahkotnost tukajšnjega življenja vseeno  odličen poligon za nenehno učenje novih stvari. ‘En navaden slasten burek’ me je pripeljal do ugotovitve, da kljub mojemu odličnemu poznavanju hrvaškega jezika, tudi iz poslovnega vidika, še vedno naredim kakšno napako in to je prav in človeško. 

Življenje ni vedno sestavljeno iz marjetic in vijolic, to že vemo in včasih nas le ena negativna izkušnja lahko pahne v napačen ‘state of mind’, ki nam ne koristi. Strah nas je zasmehovanja in bojimo se občutka sramu. Takšne občutke še posebej gojijo mladostniki, ki si želijo pripadnosti in sprejetosti.Tako se sklene začaran krog. Katja nas pomiri, da obstajajo različni načini in pristopi poučevanja, vendar niso vsi prijemi poučevanja pisani vsem na kožo. Tisto, kar se lahko pri vseh nas manifestira je, da se v preteklosti v šolskem sistemu nismo imeli priložnost z jezikom spoznati na izkustven način. Večinoma je veljalo, da če ne znaš rešiti naloge v delovnem zvezku, avtomatsko ne znaš jezika. Od učencev se je pričakovalo obvladanje jezika na ravni naravnega govorca, kar je povzročilo zmedo in občutek, da je jezik ‘neulovljiv’. 

“Perfekcionizem nas je oddaljil od lepote kreiranja in spoznavanja novih jezikov, kultur in ljudi.”

NEZADOSTNO ZNANJE ANGLEŠKEGA JEZIKA IN ODHOD V ZDA

Sama sem imela kar nekaj jezikovnih zagat in tega mi ni težko priznati, saj se na napakah veliko naučimo, a le takrat, ko smo jih pripravljeni sprejeti in jih preseči. 

Ko sem opravljala delo kot turistična vodnica me je med vodenjem po blejskem gradu spremljala lastnica agencije za katero sem delo opravljala. Po končanem vodenju mi je pripomnila, da ima moja angleščina še kar nekaj prostora za izboljšavo in bi mi predlagala izlet v London, kjer bi jezik nadgradila. V tem trenutku sem imela dve opciji: prva je bila sprejeti kritiko kot slabo in jo ponotranjiti. Ampak, ker sem oseba ki v določenih ključnih trenutkih rada kljubuje in pokaže, da lahko naredi več, sem ubrala drugo pot. Stopila sem iz cone udobja in se tisto poletje odpravila na delo v tujini, natančneje v ZDA, kjer sem v treh mesecih izboljšala svoje znanje jezika za kar 50%. Tam sem bila namreč primorana govoriti zgolj angleško, saj sem bila med delom obkrožena le z Američani.

Poleg standardnih načinov učenja s pomočjo učbenikov in delovnih zvezkov je ključnega pomena, da se izpostavimo v varnem okolju, kjer govorimo jezik na dnevni bazi. Malo za šalo vedno omenim tudi možnost, da je super, ko se zaljubimo v partnerja, ki govori jezik, katerega se želimo naučiti. V partnerskem razmerju namreč pride do globljih pogovorov, imamo strast, da se predstavimo takšni kakršni smo in da razumemo partnerja. 

Če imamo priložnost se je jezika odlično učiti od prijateljev in sorodnikov, ki mogoče živijo v okolju kjer se govori jezik katerega se želimo naučiti. 

To je mogoče storiti na programu dela v tujini, ki združuje delo v tujini in učenje jezika v naravnem okolju. Obenem zaslužiš denar, spoznavaš ljudi, kulturo in običaje.

NEMŠKI JEZIK MI NI LJUB, ŠPANSKEGA PA TAKO OBOŽUJEM, DA V NJEM CELO PREPEVAM

V primeru, da nam določen jezik ne leži in se ga izogibamo si to lahko razlagamo z enostavnim prikazom tort. “Torte so nam všeč, mar ne? Vendar to še ne pomeni, da jemo vse torte. Nekatere nam bolj teknejo, nekatere manj. Tako je z jezikom.” pove Katja. Včasih ni kriv način ali metoda učenja, ampak zgolj dejstvo, da v sebi nosimo določeno asociacijo, ki nas od tega jezika odvrača. Naša osebna zmaga bo, če določeno prepričanje odkrijemo in mu pridemo do dna. S tem bomo odprli pot, da vzljubimo jezik, če si le to zares želimo.

Sama sem se namreč kar osem let učila nemščine, a nikoli mi ta jezik ni zares prirasel k srcu. In zakaj bi v govorjenju tega jezika vztrajala, če me ne navdihuje? Po drugi stani pa sem od nekdaj ljubila španski jezik, vanj sem se zaljubila med gledanjem španskih telonovel, ki so bile v mojih najstniških letih izredno popularne. Nato pa preko poslušanja Shakirinih pesmi v španščini, jezik še dodatno nadgradila. Celotna izkušnja učenja španskega jezika pa je dobila epilog na potovanju po Mehiki. V tej špansko govoreči deželi sem čisto po naključju dobila prostovoljno delo kot receptorka in tam ostala tri mesece. Nenehno sem bila primorana komunicirati v španskem jeziku poleg tega pa sem si zadala tudi nalogo, da se vsak dan naučim pet novih besed. Ko sem odšla v trgovino po nakupih ter kupila recimo ingver, sem v slovar pogledala španski izraz in ga zapisala v svoj zvezek. “Gengibre”. In tako se je besedni zaklad bogatil z vsakim dnem.

Potrebno je poudariti, da za vse v življenju, kot tudi za dobro znanje jezika morate “delati”, vztrajati, biti angažirani in proaktivni. Učite se jezika medtem, ko delate nekaj kar vas zanima ali navdihuje. Glejte svoje najljubše youtube posnetke v angleškem jeziku, poslušajte pesmi svojega najljubšega izvajalca in naglas prepevajte besedilo. Samo s predanim delom in učenjem ter vkomponiranjem nečesa zabavnega boste dosegli uspeh pri znanju tujega jezika. Proces pa boste pohitrili, če se odpravite na delo v tujino, ki vam ne bo dalo samo neizmerne izkušnje, ki jo lahko zapišete na svoj življenjepis in postanete bolj konkurenčni na trgu dela, temveč vam bo dalo tudi nepozabne spomine, nove prijatelje in zavedanje, da je v življenju možno veliko več, kot pa si trenutno lahko predstavljate.

Kako sem bila primorana “poneumiti” mojo angleščino pri delu z Italijani in kakšen problem je imela moja lastna mati pri učenju angleškega jezika pa preveri v podkast epizodi, ki jo lahko poslušaš med sprehodom, likanjem, pospravljanjem ali vožnji s kolesom. 

The post Manifestacija podzavestnih vzorcev skozi govor tujega jezika appeared first on Mayita.

Po izjemno uspešnem poletju 2010, ki sem ga preživela v ameriškem skavtskem taboru med igrivimi otroki, se mi je življenje in delo čez lužo tako zelo priljubilo, da sem se želela odpraviti na novo avanturo. Tokrat sem zbrala dovolj poguma, da se na delo v tujini odpravim v lastni režiji – in to na najbolj oddaljen kraj na svetu (vsem, ki se na delo v tujino odpravljate prvič PROSIM pojdite v organizacije agencije!). Ali veste, da če bi v Sloveniji zvrtali luknjo skozi Zemljo, bi na drugi strani prišli ven na Novi Zelandiji? Nobena država na svetu namreč ni tako zelo oddaljena od Slovenije kot prav maorska lepotica Aotearoa. Na Novo Zelandijo sem se odpravila v začetku novembra 2011, po potovanju po jugovzhodni Aziji. Takrat se je na mojo veliko srečo na južnem polu ravno začenjalo prebujati poletje in čas je bil kot nalašč, da prvič praznujem novo leto na toplem. Dve veliki torbi sta me spremljali na letu iz Bangkoka do Aucklanda. Vizo in vse potrebne dokumente sem imela varno zapakirane s seboj, edina naloga, ki me je čakala po pristanku na letališču, je bilo iskanje nove službe. Kako bom služila novozelandske dolarje, takrat nisem vedela. 

Močno pa sem se zavedala, da me zopet čaka nepozabna in razburljiva dogodivščina, tokrat med sproščenimi kiviji, kjer se bom marsičesa naučila o sebi in etiki dela. Pa pojdimo!!

PRIDOBITEV VIZE IN OSTALA DOKUMENTACIJA

Viza za delo na Novi Zelandiji se imenuje Working Holiday Visa. Njen namen pravzaprav ni samo delo in služenje denarja. Program je bil ustvarjen z namenom, da si lahko študentje oz. mladi do 30. leta lažje privoščijo potovanje na Novo Zelandijo, kjer klasično turistično potovanje z raziskovanjem dežele kombinirajo s služenjem denarja. Obisk Nove Zelandije je namreč velik finančni zalogaj. Dežela je tako oddaljena od preostalega sveta, da nas že nakup letalske karte dodobra udari po popotniški denarnici. Nato je tu še malce višji standard življenja. Poleg tega pa je Nova Zelandija površinsko precej velika dežela, ki lahko popotniku marsikaj ponudi, zato bi bil velik greh, če pohajkovanje ne bi trajalo vsaj pet ali šest tednov. Celoten proračun za takšno potovanje lahko hitro preseže 4.000 €. Zato je tu pomoč: »working holiday« ali po slovensko delovne počitnice!

Ko sem se zanimala za delo na Novi Zelandiji, zanimanje med Slovenci še ni bilo tako veliko, sedaj pa želi to deželo na koncu sveta obiskati toliko ljudi, da viz izredno hitro zmanjka. Vsako leto se namreč aprila odpre ponudba za nove vize, a jih je v Sloveniji na voljo le 100, zato se, ko se prijave odprejo na strani novozelandske vlade http://www.immigration.govt.nz, podvizajte in zgrabite svojo! Seveda ne bo odveč, če navedem še nekaj nujnih podatkov. Viza je na voljo samo ljudem, starim od 18 do 30 let, velja zgolj 12 mesecev, dobite pa jo le enkrat v življenju. Ko jo pridobite, se morate v roku enega leta odpraviti na Novo Zelandijo.

Priporočam, da si v mapo spravite tudi naslednje dokumente:

• dobro napisan življenjepis (na www.pisanje-zivljenjepisa.org imamo posebno ponudbo za pisanje življenjepisa za NZ),
• reference bivših delodajalcev,
• potrdilo o nekaznovanosti (Ministrstvo za pravosodje),
• kopije vseh pomembnih osebnih dokumentov,
• mednarodno vozniško dovoljenje (naredite na AMZS za okrog 25 €)

PRIHOD NA NOVO ZELANDIJO IN ISKANJE SLUŽBE

Kljub temu, da sem se sama na Novo Zelandijo takrat odpravila z dobrimi 1.000 evri (sedaj morate s seboj imeti potrdilo, da imate na računu vsaj 4200 NZD!), sem imela majceno prednost. V Aucklandu sem namreč imela prijateljico, s katero sva skupaj delali poleti v Severni Karolini. Prihod mi je bil tako precej olajšan, saj mi je ponudila streho nad glavo, kjer sem se v štirih dneh dodobra pripravila na odhod v Rotoruo in se aklimatizirala v popolnoma drugačnem svetu, kot sem ga bila kdajkoli vajena. Birokracija na letališču je potekala izjemno hitro, nihče me ni ničesar spraševal, preprosto so mi žigosali potni list in že sem bila na poti v center Aucklanda.

Kmalu zatem sem se odpravila v mesto Rotorua, ki leži sredi severnega otoka, kjer sem obiskala prijateljico, s katero sva prepotovali del Laosa. Tam sem dobila prvi dve ponudbi za delo v restavraciji. Ker sem precejšen del svojega študentskega življenja delala v gostinstvu, sem ti dve velikodušni ponudbi dala na stranski tir. V hostlu, kjer sem v Rotorui prebivala, so mi z navdušenjem predlagali, da pokličejo v svoje sestrske hostle, če imajo kakšno prosto delovno mesto receptorke. Za to »kivijevo« brezpogojno pomoč sem bila ves čas svojega bivanja na Novi Zelandiji izjemno hvaležna. 

“Kiviji (prebivalci Nove Zelandije) so ljudje, ki pomagajo na vsakem koraku, iz njih vre pozitivno navdušenje in se zavedajo, da je uspeh posledica vzajemnega sodelovanja in povezovanja. “

Ker delo receptorke v hostlu ni obrodilo nikakršnih sadov, sem se posvetila iskanju službe preko spleta. Sprva sem bila prepričana, da se želim poizkusiti v pobiranju sadja, ki je v Avstraliji in na Novi Zelandiji zelo priljubljeno, prav tako pa tudi dokaj dobro plačano delo (v Avstraliji bolje kot na Novi Zelandiji). Po nekaj poslanih prošnjah mi nikakor ni uspelo dobiti dobrih pogojev dela ali pa je bila plača izredno nizka. Nato sem začela razmišljati, da bi si zopet poiskala službo, kjer bi lahko delala z otroki. To je bila v tistem trenutku še najboljša ideja, saj sem iz ZDA imela precej izkušenj, obenem pa me je to delo neizmerno veselilo! 

DELO KOT AU PAIR NA NOVI ZELANDIJI

Au-pair je francoski izraz za »vseljeno varuško z gospodinjskimi opravili«. Poleg varovanja otrok delo največkrat obsega še čiščenje stanovanja, pripravljanje jedi ter pranje in likanje perila. Torej gospodinjska dela, ki pa morajo biti vseeno v mejah normale. Varovanje otrok nikakor ni lahko delo, saj se moraš z njimi ukvarjati ves čas, delati domačo nalogo, se z njimi učiti in jih voziti na razne otroške prireditve.

Ponavadi se punce na to delo odpravijo v Anglijo ali na Irsko. Seveda pa so službe au-pair na voljo po vsem svetu, kjer lahko preizkusite življenje z gostujočo družino.

VENDAR POZOR pri iskanju dela au pair, če niste z iskanjem izkušeni! Največji riziko pri iskanju dela au-pair brez pomoči kredibilne agencije je namreč ta, da jih družine, ki jih punce najdejo same, velikokrat izkoriščajo z nadurami, pretiranim čiščenjem, dodatnimi zahtevami!

Čez štiri dni sem se preselila v zares čaroben del Nove Zelandije, na konec polotoka Coromandel, v majhno butično, počitniško mestece Pauanui.

Za popotnico vam še zaupam, na kaj je treba paziti, ko izbirate družino. Vseeno se morate zavedati, da je iskanje takšnega dela pravzaprav loterija in se dejstvo, kako se z družino razumete, pokaže šele takrat, ko dnevno skupaj delite skupne prostore.

Ko izbirate družino, upoštevajte naslednje:

• kar največkrat se pokličite preko socialnih omrežij ali po telefonu in se pogovorite z vsemi člani družine,
• povprašajte za kontakte nekdanjih au-pair in se z njimi tudi osebno pogovorite ter vprašajte vse, kar vas zanima o službi,
• TOČNO določite, kakšne so vaše naloge in kako bo potekalo delo; če je potrebno, to napišite črno na belem,
• bodite iskreni in povejte, kaj lahko ponudite družini in otrokom,
• točno določite prosti čas in znesek žepnine,
• zaupajte svojim občutkom, ki vas prevevajo ob pogovorih,
• če je možno, se z njimi večkrat dobite tudi osebno in preživite nekaj časa z otroki.

Veliko je namreč izkoriščanja s strani družin! Nemalokrat se zgodi, da katera od družin pod pretvezo najame varuško, ki nato zgolj čisti in kuha, starši pa imajo tako več časa, da ga preživijo s svojimi otroki. Morate se zavedati, da ste tam kot varuška otrok in so gospodinjska opravila manjšinski del službe in ne obratno! Nikoli se ne pozabite postaviti zase in za svoje pravice! 

PLAČILO IN POTEK DELA AU PAIR

Zame bistvo te izkušnje ni bil denar, temveč spoznavanje novozelandskih navad in tamkajšnjega življenja. Tudi sicer namen dela kot au-pair ni služenje visoke plače, marveč učenje jezika, spoznavanje drugačnega okolja in kulture ter izkustvo lokalnega življenja. Ponavadi se žepnine gibljejo med 100 in 150 € na teden, v zakup pa morate vzeti tudi dejstvo, da vam za hrano, prenočišče in ostale življenjske potrebščine ni treba plačati. Zlahka lahko privarčujete ves denar, če seveda niste preveč razsipni med vikendi in v prostem času. Seveda pa je vse odvisno od družine, saj so lahko žepnine tudi precej višje, a sta zato precej višja tudi vaša odgovornost in čas dela. 

Delavnik au-pair običajno obsega od 30 do 40 ur na teden, vendar je to bolj izjema kot pravilo! Moj decembrski delavnik je obsegal delo ves dan in vse dni v tednu, a smo se o tem dogovorili predhodno, saj sta starša v decembrskih dneh imela največ dela s pekarno in avtomehanično delavnico. Takrat je bila seveda moja plača višja, nato pa je od januarja do marca delavnik potekal po sistemu 5/2, torej pet delovnih dni, ki niso bili tako naporni, saj se je za malo Gracie zopet začel vrtec po poletnih počitnicah in sem imela več časa zase in za svoje aktivnosti.

AU PAIR IZKUŠNJA PRI DRUŽINI ROLTON

Delo in življenje pri družini Rolton se je pričelo poletnega novembra, leta 2011, slaba dva tedna po mojem pristanku na Severnem otoku. Družina je živela v pravljičnem obmorskem mestecu Pauanui, ki je med letom štelo zgolj 500 prebivalcev, čez poletje pa je postalo priljubljen kraj počitnikovanja bogatih družin in se je tako število prebivalcev povečalo s 500 na 30.000. Pauanui je mesto z dokaj premožnimi prebivalci, ki ima celo svoje lastno letališče za rekreativna letala. Nemalo družin ima pred hišo parkirano svoje jadralno letalo ali pa vsaj kakšen gliser ali manjšo jahto. Leigh in James sta vodila dva majhna posla, edino pekarno v mestu in avtomehanično delavnico. Torej je bilo dela čez poletje vedno dovolj, mama je bila 20 ur na dan v pekarni, očka pa je čez dan popravljal čolne in avtomobile, ponoči pa pekel omamno dišeč kruhek. Njuna hčerka Gracie je štela takrat 4,5 leta in bila različnih au-pair že vajena. Prav vsaka od varušk je v Gracienem življenju pustila močan vtis, prav tako pa se je vsaka, v srce in spomin, vtisnila tudi celotni družini. V majhni montažni hiši sem dobila idilično sobo, kjer sem si ustvarila svoj mali življenjski prostor. Poleg tega sem imela privilegij voziti terensko vozilo z volanom na desni strani, za šport pa sem imela na voljo gorsko kolo, dve deski za deskanje na valovih ter obilo drugih stvari, ki sem jih lahko uporabljala med štirimesečnim bivanjem pri svoji novi “kivi” družini.

December je bil najbolj delaven mesec, vendar tudi neizmerno vznemirljiv in poln novih dogodivščin. Ste že videli v debelo obleko napravljenega Božička, ki paradira po ulicah Aucklanda ob 35 stopinjah Celzija in hkrati prepeva božične pesmi? Ali na božični dan prvič stopili na surf? Ali na dobrodelnem dogodku gledali nebeško predstavo jadralnih letal, ki so jih pilotirali nekateri izmed tvojih sosedov? Z Gracie sva si vedno napravili zanimive izlete. Veliko sva hodili v knjižnico v sosednji Taurui, kamor sva se odpravili z vodnim taksijem in nato pod starim drevesom ob pogledu na morje v prijetni senci brali knjige ter grizljali malico, ki sva si jo pripravili doma. Ogromno smeha in zabave sva pustili na domačem trampolinu in rojstnodnevnih zabavah njenih vrstnikov, najbolj pa sva se ujeli ob peki piškotov in sestavljanju klasične »ginger bread house«. Preplesali sva velik del poletja in se naučili tudi kar nekaj španskih izrazov, ki jih Gracie še danes z navdušenjem uporablja. Seveda shajanje z mojo družino ni bilo vedno tako zelo idilično, vendar sem se hitro naučila, da je z iskrenostjo in pogovorom mogoče rešiti marsikateri nesporazum.

Ne želim širiti lažnega mišljenja, da je v tujini vedno vse postlano z rožicami.

“Čeprav je moje pisanje večkrat idilično, ne pomeni, da sta bila služba in življenje popolna, vendar sem znala še tako slab trenutek spremeniti v nekaj sprejemljivega ter se ob kakšni grenki situaciji še vedno nasmejati in motivirati. “

Negativne strani dela au-pair

Da bo zgodba malce bolj realna, vam napišem, kaj me je motilo in kaj pričakovati, ko živite pri tuji družini.

Kljub svojim rosnim dvajsetim sem se večkrat počutila, kot da sem zopet stara 15 let, saj sem se morala vsak večer vrniti domov najkasneje ob polnoči. Družina ni podpirala alkohola in je bila izredno stroga pri zahtevi, da sem zjutraj čila in naspana ter z odgovornostjo vozim naokoli njihovo hčer. Njihovo stališče sem popolnoma razumela. Ko sem imela svoja dva prosta dneva, pa sem si privoščila obisk prijateljev v Pauanuiju in Aucklandu ter takrat nadoknadila zamujeno zabavo in nazdravila s kozarčkom ali dvema. 

Zaradi moje neodvisne narave sem se težko sprijaznila z dejstvom, da moram vse delati po njihovih pravilih, kljub temu da sem morda kdaj imela boljšo rešitev ali idejo. Včasih bi v neki situaciji reagirala drugače kot njeni starši, vendar sem se zavedala dejstva, da vajeti pri vzgoji držijo oni in sem tako morala tudi ravnati. 

ŽIVLJENJE NA AOTEAROI

Če se že ves čas branja sprašujete, kaj za vraga je Aotearoa, naj vam razjasnim, da je to Nova Zelandija v maorskem jeziku, ki pomeni ozemlje dolgega belega oblaka. Maori so novozelandski staroselci in prvotni prebivalci, tako kot aborigini v Avstraliji in Taino Indijanci na Karibskih otokih. Pristnega stika z Maori in pogleda v njihov vsakdan na žalost nisem doživela in bi se ravno iz tega razloga želela vrniti. Prva stvar, ki me je navdušila ob takojšnjem pristanku, je bila izredna sproščenost in prijaznost ljudi. Energija ni nasičena z negativnostjo ali pretirano obremenjenostjo in brezupom. Ko govorijo, govorijo zelo sproščeno, brez pritiska in stresa, kakršno je največkrat tudi njihovo delo. Na splošno izven Aucklanda izjemno cenijo svoj prosti čas in ne delajo dolgih delavnikov. So bolj umirjeni in to umirjenost izjemno cenijo. Že ob prihodu na okence za migracije na letališču so me vsi gostoljubno pozdravili, celoten postopek pa mi ni vzel več kot pet minut. To se nikakor ne more primerjati s pristankom na letališču v ZDA, kjer so me zasliševali, kot da sem pravkar pobegnila iz zapora.

Še vedno se čudim dejstvu, da pravzaprav o Novi Zelandiji nimam povedati skoraj ničesar negativnega. Mogoče samo to, da je površina dežele sicer zelo velika glede na to, koliko prebivalcev tam dejansko živi (okrog 4 milijone). Prav zaradi tega in zaradi oddaljenosti so stroški življenja precej visoki. Upala bi si oceniti, da so za tretjino višji kot v Sloveniji. Internet je večkrat izredno slab in je tako normalna komunikacija s svojimi bližnjimi precej težka. Kava ni ravno najboljša, s pridelavo domače zelenjave in sadja pa se trudijo zagotoviti čim bolj svežo in zdravo prehrano. Ko ste tam, nikakor ne pozabite svojega želodčka napolniti s sladkim krompirjem »kumaro« in omako aoli, »fish & chips«, morskimi specialitetami in drugimi novozelandskimi poslasticami.

Ljudje so izjemno pozitivni, vsaj tisti, ki sem jih spoznala. Nič nenavadnega ni, če te sredi ulice ustavijo in povprašajo, od kod si in kako se kaj imaš. So izjemno družabni ljudje, ki radi priskočijo na pomoč, posebej kakšnemu izgubljenemu turistu. Za opis narave in oris čudovite svetleče zeleno obarvane pokrajine ne bi znala najti pravih besed. Kamorkoli se obrneš, te presenetita neokrnjenost in svežina pragozdov, mogočnih gora in turkiznega morja. Ko me ljudje vprašajo, kje na svetu bi najraje živela, jim v prvem trenutku odvrnem, da je Nova Zelandija prav gotovo najboljša destinacija za mirno in blaženo družinsko življenje. 

Lahkotnejšega življenja nisem začutila nikjer in, če moje srce takrat ne bi bilo polno radovednosti in me ne bi ves čas tako silno srbele pete, bi si svoj tempelj miru zagotovo postavila na novozelandski neokrnjeni zemljici. Iz srca vam priporočam, da jo raziščete tudi vi!

The post Moja izkušnja z delom in življenjem na Novi Zelandiji appeared first on Mayita.

Si se kdaj vprašal/a ali v življenju počneš to kar te veseli? Ali pa si nehote svojo usodo prepustil/a nekomu drugemu in ta je v tvojem imenu odločil kaj je dobro za tebe in kaj ni?

V tem blog postu ne bom razglabljala o tem, kako bi vsak moral opravljati svojo sanjsko zaposlitev in uživati v delu, ki ga opravlja. Namreč pot do tega, da delaš to kar te resnično veseli tudi ni največkrat najlažja. Moraš namreč biti tip človeka, ki se zna motivirati in ostane trden tudi takrat, ko gredo stvari narobe, ko bi najraje odnehal in tudi takrat, ko te nihče ne podpira ali verjame vate.

“Ali pa celo govori, da prenehaj sanjariti, saj delo nikoli ne more biti zadovoljujoče. “

Z Marinom Medakom sva o tem kako je pomembno slediti temu, kar nam je všeč, govorila v novi podkast epizodi. Ne samo, da je Marin navdušen popotnik in avanturist, temveč je tudi najmlajši član odprave in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean!

“Si rekla preveslal?”

Tako je. Sama sem vedno odklonila službe na jahti, ki so se podale (na zame grozovit) crossing čez Atlantski ocean, kaj šele, da bi pomislila, da je nekdo tako nor, da bo ocean preveslal kar s svojima dvema rokama.

Takšen velekarakter in ‘mindset’ človeka sem preprosto morala ujeti v eter podkast epizode. Marinovo praktično razmišljanje in lahkotnost do življenja, poslušalca vzpodbudita, da bi tudi sam zlahka premikal gore na kateremkoli področju. Njegovo sporočilo, ki mu ga je predal Arne Hodalič o minljivosti življenja pa se je dotaknilo tudi mene. Kakšno je bilo izveš tukaj:

Ko sem Marina vprašala kaj misli, da je botrovalo temu, da je bila ekspidicija na koncu uspešna, pa je odgovoril:

“Vsega česar se v življenju lotiš te mora veseliti. Tako boš lažje šel čez vse ovire, ki pridejo naproti. To pa seveda moraš tudi poiskati v sebi. Jaz se nisem odločil, da imam rad morje, to je del mene. Jaz sem samo sledil temu. Na Ljubljanici sem se učil prvih zavihljajev na kajaku, prebral vse možne knjige na temo veslanja, se 100% posvetil temu, treniral, vztrajal, nato pa nekajkrat preveslal Dalmacijo, Južno Korejo in se odpravil čez Atlantik.”

Marin Medak

Marinovo sporočilo je zlahka prenosljivo tudi v realno življenje. Najdi to kar te veseli, zberi vse potrebne informacije, treniraj/delaj, trudi, se, vztrajaj in zagotovo te čaka uspeh.

“Življenje je tako hitro minljivo, a ni bolj zabavno živeti, če vsaj delaš tisto kar te veseli?”

Ker pa vem, da to doseči ni vedno najlažje in, da je za to potrebnih kar nekaj pogumnih korakov, ti na enem od teh lahko pomagam tudi jaz.

Da sem pričela s pisanjem življenjepisov se nisem za to odločila sama. Jaz sem samo rada zapisovala svoje misli, dogodivščine in objavljala tekste. Tekste je bralo vedno več in več ljudi.

V prostem času pa sem med svojo kariero v jahtni industriji opravljala osebna svetovanja s strankami, ki so tudi same želele v tujino. Ko sem na svetovanju podajala navodila za uspešno napisan življenjepis, so me stranke sčasoma prosile, da bi jim bilo veliko lažje, če to namesto njih uredim kar jaz.

V roku nekaj let so me postopoma pričeli kontaktirati kandidati, ki so potrebovali strokoven življenjepis tudi za delo v Sloveniji. Pisanje življenjepisa je tako postala ena izmed mojih najuspešnejših storitev, saj se je razvila popolnoma organsko, preko priporočil zadovoljnih strank. To delo opravljam z največjim veseljem, moj edini cilj je, da na življenjepisu skomuniciramo kdo zares si, poudarimo tvoje uspehe in poskrbimo, da te delodajalec izmed 300 drugih življenjepisov na njegovi mizi, opazi! 

S spremnim oz. motivacijskim pismom pa poskrbimo, da ga tako navdušimo, da te povabi na razgovor. Kako se boš odrezal/a na razgovoru pa je popolnoma odvisno od tebe. A tudi tu te ne pustim kot ribo na suhem. V premium paketu namreč prejmeš še brošuro z nasveti za pravilno pošiljanje življenjepisa, nasveti za učinkovit razgovor, primer e-maila in zahvalnega pisma, ki ga pošlje LE 1% kandidatov na razgovoru, dela pa čudeže!

Če te zanima več, te povabim na spletno stran, kjer si lahko prebereš še kaj več: 

Zapomni si, da vse kar v življenju počneš je investicija vase. Počasi, vztrajno in pogumno in potem bo uspeh in z njim povezana sreča neizbežna.

Bodi lepo,

Mayita

The post Kaj pa tebe resnično veseli? appeared first on Mayita.

Kako si kaj v teh turbuletnih časih? Dozdeva se mi, da se svet tako  hitro spreminja in, da smo vsak dan vrženi v neverjetno močno centrifugo informacij iz vseh različnih smeri in, da v tej poplavi včasih nehote lahko celo izgubimo svoj kompas.

Moram ti povedati, da sem res vesela, da sem odraščala v bolj stabilnih časih, kjer ni bilo na voljo toliko možnosti in priložnosti, kar je sicer po eni strani lahko velika prednost, a lahko hkrati tudi povzroči, da se ne znamo odločiti v katero smer želimo voditi svoje življenje in kariero ter na koncu….ne naredimo ničesar.  Samo čakamo, ob tem pa nehote mineva tudi čas in naša mladost. Potem pa opažam še drug problem, ki je veliko bolj zaskrbljujoč. Ob preživljanju časa na socialnih omrežjih se mi včasih namreč zazdi, kot, da vsi mladi želijo postati le še vplivneži, youtuberji in kriptomilijonarji. Kar je definitivno poklic prihodnosti, no in tudi sedanjosti, a na žalost pripada zgolj malemu procentu ljudi. Velikokrat se mi potem poraja vprašanje:

Kaj pa ostali poklici?

Zadnjič sem pri Vauks Army na njegovem Youtube kanalu gledala odličen stream s Sebastjanom Štuclom, etičnim hekerjem.

Etični heker, mar je to res poklic?

Skozi dvourni pogovor sem tako izvedela, da je Sebastjan pravzaprav izredno uspešen in njegovo podjetje najemajo svetovni naročniki, ki želijo, da jim heker vdre v njihovo spletno stran ali v kakšno drugo platformo z namenom, da se le-tej izboljša varnost in zaščita. Ob tem sem nemudoma pomislila, kako odlična priložnost je ta poklic za mlade. Ne samo, da je izjemno dobro plačan (v kolikor si seveda dober), lahko ga opravljaš celo ‘remotely’.

Prav tako se zadnji mesec trudim najti dobrega izvajalca spletne strani, ki zna napisati programsko kodo in na njej razvijati spletno stran. Z učinkovitostjo spletne strani na najbolj poznanem odprtotkodnem sistemu wordpress sem namreč tako zelo razočarana, kot je razočaran otrok v zabaviščnem parku, ko izve, da ne prodajajo roza sladkorne pene. Zopet se vprašam – kje so mladi, ki bi se naučili zahtevnih programskih jezikov in na ta način pomagali takšnim kot sem jaz, ki si želi razviti pravo spletno stran?

Ta zapis bi lahko nadaljevala v nadogled.

Kje so vsi mladi, ki bi zasedli delovna mesta v turizmu in gostinstvu, ki je zame osebno še vedno eden izmed najlepših poklicov pri katerem ljudem pričaramo lepe počitnice ali neverjetno kulinarično izkušnjo? Vem, da se zatika pri plačilu, a kot večni optimist se ne morem strinjati. Ker sem v tej panogi bolj ali manj prisotna že skoraj 20 let, VEM, da obstajajo izjemni delodajalci, ki ne samo dobro plačajo, temveč investirajo v tvoje izobraževanje, izlete, večerje v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami s tem namenom, da se naučiš še boljšega dela z gosti. Seveda zato, da lahko delaš pri njih, je potrebno nekaj predhodnega znanja in izkušenj. Večni krog, ki se konča nekako tako: je bilo prej jajce ali kokoš?

Napačno je mišljenje, da lahko z nič izkušnjami delaš nekje, kjer boš že kar v prvi zaposlitvi služil mastne denarce.

Kariero se gradi. Vztrajno in počasi. Zdi se mi kot, da smo danes pozabili na to, da vse kar je v življenju zares vredno in posledično stabilno, pride s potrpežljivostjo, dobrim delom in seveda kančkom sreče.

Tisti “overnight success”, ki ga prodaja vplivnež na socialnih omrežjih ponavadi traja od 10-20 let.

Ali veš, da je Damian Merlak 10 let ždel v svoji sobi, razvijal kodo in Bitstamp, se ni udeleževal zabav in reševal zapletene primere s strankami na menjalnicah tudi sredi noči? In to je trajalo več kot 10 let. Nepretrgoma. Brez predaje. Z vztrajnostjo. Danes se približuje 200 mio net wortha. Verjetno ti in jaz sicer ne bova nikoli na tej stopnji, a zakaj bi bila?

Že to, da lahko opravljaš službo, ki jo imaš rad, v dobrih pogojih in si zanjo dobro plačan je neverjeten blagoslov.

Blagoslov, ki bo na žalost v časih prihajajoče recesije dan vse manjšemu številu ljudem. Ne želim te strašiti, želim biti realna, ker svet, roko na srce, ne drvi ravno v smer, kjer bomo vsi končali s srebrno žlico v ustih. A, če me poznaš, verjetno veš, da vedno v vsem vidim tudi pozitivno plat in tudi tokrat obstaja. Vidim jo v delu v tujini in nabiranju unikatnih izkušenj, ki te bodo naredile konkurenčnega na trgu dela. Izkušnja dela v tujini odpre tvoj um za različne ideje, te nauči samostojnosti in samozavesti.

Verjamem v to, da potovanja niso za vsakogar zato moje poslanstvo nikoli ni bilo, da kogarkoli prepričujem v nekaj kar ni zanj. Vendar, če si v sebi kadarkoli čutil/a najmanjšo iskrico po tem, da bi rad/a spoznal/a življenje v tuji deželi, se zraven naučil/a še dobro govoriti angleški jezik in ob tem še zaslužiti, zakaj si tega ne bi privoščil/a?

PROGRAMI DELA V TUJINI, KI JIH SRČNO PRIPOROČAM

Predlagam ti, da si pod zavihkom Delo v tujini pogledaš vse programe dela v tujini, ki jih priporočam in vem, da so verodostojni na slovenskem trgu. Nekatere izvajam jaz, nekatere moji partnerji katerim zaupam in vem, da nudijo odlično izkušnjo za mlade. Cilj je, da programi ne nudijo samo izkušnje v tujini, temveč so celostni in z dodano vrednostjo, kar pomeni, da definiramo namen in cilje,  s kandidatom ostanem od začetka do konca programa, na koncu pa se udeleži edinstvenega e-tečaja za pisanje življenjepisa, da svojo izkušnjo pravilno umesti in skomunicira. 

Program so lahko vstopna vrata življenja v tujini ali del “gap yeara”. V primeru dela v Grčiji pa kot uvod v delo v luksuznem turizmu. V primeru dela v Švici kot aupair, v enem letu zaslužiš dovolj, da se ob povratku domov v Slovenijo lahko odseliš od staršev, s pridobljenim znanjem novega jezika in dobrega napisanega življenjepisa pa postaneš bolj konkurenčen na trgu dela doma. Pri vseh programih skupaj zberemo vso potrebno dokumentacijo in poskrbimo, da je pot v tujino varna, delovno mestio pa je, v kolikor si pravi kandidat, zagotovljeno.

To bo zagotovo izkušnja tvojega življenja, ki ti bo, če jo boš pravilno vnovčil, prinesla veliko nadaljnih priložnosti. Da pa te priložnosti lahko pridobiš, jih je potrebno na prav način napisati na življenjepis, navdušiti delodajalca v spremnem pismu in zraven predložiti tudi kakšno referenco.

Zapomni si, da vse kar v življenju počneš je investicija vase. Počasi, vztrajno in pogumno in potem bo uspeh in z njim povezana sreča neizbežna.

Bodi lepo,

Mayita

The post Želiš tudi ti postati kriptomilijonar, youtuber ali vplivnež? appeared first on Mayita.

V 15. epizodi sem se z največjim veseljem pogovarjala z Anjo Zlate, ki se je pri svojih rosnih dvajsetih letih odpravila na delo kot au-pair v Anglijo. Izkušnja, ki pa se je razvila v smer, ki jo niti Anja ni pričakovala. Trenutno študira in dela v Angliji ter svoj prosti čas preživlja s prijatelji iz širnega sveta. Kako ji je to uspelo izveš v tem zapisu.

TAKO REKOČ IZ DANES NA JUTRI SE JE ANJA ODPRAVILA V ANGLIJO

“Zaupala sem svojim občutkom”

Točno s temi besedami Anja povzame naglo odločitev o odhodu v tujino. Na to idejo je prišla decembra 2017, ko je brskala na eni izmed spletnih platform za delo au-pair in kmalu našla družino s katero se je v nekaj dneh dogovorila za odhod. Še pred novim letom 2018 je Anja že bila na jekleni ptici, ki jo je peljala novi izkušnji naproti. Njeni starši je kljub temu, da jih je bilo zanjo strah, niso ovirali pri njeni odločitvi. Stali so ji ob strani in ji bili največja podpora, kar je izrednega pomena, ko se odločimo za takšno gromozansko odločitev kot je odhod in delo v tujini. Podporo pa lahko poiščemo tudi pri svojih prijateljih, učiteljih, širši družini, mentorjih ali v skupnosti, kjer se zbirajo posamezniki s podobnimi izkušnjami.

“NE POZABI! Mogoče te od tega, da se odpraviš na delo v tujini omejuje ravno to, da misliš, da nimaš dovolj podpore. Samo poišči jo pa boš videl kako vse postane lažje in kako bolj pogumno postopaš napram novim izzivom! 😉“

V Angliji se je udomačila pri gostujoči družini, s katero je nemudoma vzpostavila zelo dober odnos. Anjina naloga kot au-pair (francoski izraz za varuško iz tujine, ki živi pri gostujoči družini) je bila skrb in varovanje otrok. Delo au-pair načeloma obsega med 25 in 30 ur na teden razen, če je dogovor že predhodno drugačen.

Čas, ko Anja ni skrbela za otroke, je namenila učenju angleškega jezika in druženju s puncami, ki so v Anglijo prišle z istim namenom kot ona. Strah, da bi v tujini ostali brez prijateljev je popolnoma odveč, res pa je, da se bomo kdaj pa kdaj spopadli tudi z domotožjem, kar je popolnoma običajen pojav. Anja je te občutke uspešno premagala tako, da je v prostem času raziskovala okolico in spoznavala prelepe kraje ter se družila z domačini, ki so jo hitro vzeli za svojo.

ŠTUDIJ V ANGLIJI VREDEN VRTOGLAVIH 17.000 FUNTOV – KAKO SI GA ANJA LAHKO PRIVOŠČI?

Po skoraj letu dni dela kot au-pair si je Anja po naključju ogledala dokumentarni film Univerze ‘Norland College’, ki jo je zelo navdihnil in v njej zasejal željo, da ostane v Angliji in se loti študija kar tukaj. Tako se je istega leta meseca oktobra popolnoma brez pričakovanj odpravila na dan odprtih vrat. Predstavitev študija je bilo točno to, kar bi si Anja lahko želela. V srcu je vedela, da je to nekaj kar si resnično želi, a stala je pred oviro, katero v tistem času še ni vedla kako jo bo obšla. Zapletlo se je pri financah. Študij na tako priznani fakulteti namreč ni zastonj, cena študija namreč dosega 17.000 funtov na leto, znesek, ki je po dogodku brexit še malce višji. A Anja je sklenila najti rešitev tudi za ta problem.

‘Česarkoli se v življenju lotimo, moramo najprej veliko vložiti!’

Študij je plačala s pomočjo staršev, poleg tega ji je z nasveti in prilagoditvijo pomagala tudi sama fakulteta, Anja pa ob študiju ob vikendih tudi pridno dela. Mogoče se Anjina zgodba sprva zdi kot iz pravljice, a z zagotovostjo lahko zatrdim, da za takšen uspeh potrebuješ veliko odrekanj, dela, truda, vztrajnosti in vere vase. Marca 2019 je tako Anja zmagoslavno sedla v klopi Nortland Collega, ki je samo še ena stopnička napram uresničitvi njenih sanj.

Anja pa ima veliko za povedati tudi o samih razlikah med študijem v Sloveniji in v Angliji. Seveda ji je slednji ljubši. Razliko opazi predvsem v načinu podajanja znanja. V Sloveniji imamo predavanja, pri katerih študenti pasivno sodelujejo, na študiju v Angliji pa se je morala privaditi na praktični in interaktivni pouk, ki spodbuja k delu in ustvarjanju. Študij v Angliji zagotovo koraka s časom in se ažurno posodablja glede na trenutne razmere v svetu. V prihodnosti pa se Anja še vedno vidi v tujini, kjer bo delala kot vzgojiteljica, varuška ali pa kaj podobnega. Ob koncu ji namreč pripadajo vsaj tri različne službe, slovenske univerze pa Northland Collega na žalost ne priznajo.

Naj ta zgodba služi temu, da je v življenju mogoče veliko več kot pa ste si kdaj uspeli predstavljati. Ko stopiš izven meja naše male državice se odpre neznansko veliko možnosti in priložnosti. A potrebujemo tudi pogum, da jih lahko zagrabimo in vztrajnost, da jim sledimo.

TE ZANIMA ŽIVLJENJE V ŠVICI, KJER LAHKO DELAŠ KOT AU PAIR ALI PA VARUŠKA?

Ponosna sem, da sodelujemo s kredibilno aupair agencijo AUPAIRLINK v Švici, ki je priznana preko mednarodnega združenja Aupair IAPA (International Au Pair Association), in ima za seboj že 20 let uspešnega delovanja na področju združevanja kandidatov z družinami.

Največji riziko pri iskanju dela au-pair brez pomoči kredibilne agencije je namreč ta, da jih družine, ki jih punce najdejo same, velikokrat izkoriščajo z nadurami, pretiranim čiščenjem ali z dodatnimi zahtevami.

Na voljo sta dva programa in sicer aupair za kandidate od 18-30 let in napredni zaposlitveni program varuška (brez zgornje starostne omejitve), ki pa zahteva ustrezno izobrazbo in konkretne izkušnje dela z otroki. Oba programa sta odlično izhodišče za življenje v Švici, nujno pa je, da z družino ostanete vsaj eno leto.

Močno ti svetujem, da v kolikor se v tujino odpravljaš prvič v življenju, je za ta podvig potrebna pomoč kredibilne agencije. Zakaj? Ker ti prihrani goro dokumentacije, birokracije, iskanja pravih informacij in zradira tvoje dvome in strah, ki se pojavijo ob vsakem novem koraku, ki se ga lotimo v življenju.

Poleg tega pa še: res veš kako pridobiti delovno dovoljenje v Švici, urediti zavarovanje, odpreti bančni račun, ga prijaviti na FURS, najti primerno družino ipd.? Predpriprav je neskončno, pa sploh še nismo prišli do ustreznega turističnega zavarovanja in covid-19 pogojev.

V kolikor pa te zanima delo aupair v ZDA pa mi piši.

Bodi lepo.

Mayita

The post Delo kot au pair in študij na prestižni fakulteti v Angliji appeared first on Mayita.

V 23. epizodi sem se pogovarjala z eno meni najljubših potovalnih vplivnic pri nas, Lucijo Vrankar, ki je svoje življenje pri dvaindvajsetih iz majhne vasi Moravče preselila v mesto blišča in prestiža, Dubaj. Služba stevardese pri eni izmed arabskih letalskih družb ji omogoča, da lahko na najbolj učinkovit način obišče dobršen del sveta.

Delo v tujini se sliši kot sanjski ‘life style’, pa vendar je odhod v tujino Luciji prinesel zavedanje, kako zelo pogreša preproste, vsakdanje malenkosti, kot sta narava in petje ptic. Lucija uspešno lovi ravnotežje med evropskim načinom življenja in sprejemanju drugačnosti sveta, zato zase pravi:

“Živim dve življenji.”

KAKO POSTATI STEVARDESA IN KAJ TO DELO VKLJUČUJE

Lucija je v svet aviacije vstopila junija leta 2019, ko je zasledila, da ena izmed arabskih letalskih družb išče nove člane posadke. Na razgovor v Sloveniji se je odpravila z izposojeno rdečo šminko in popolnoma nepripravljena. Morda sta ravno sproščenost in odprtost do novega znanja Lucijo pripeljala do tega, da je prestala vse zahtevne intervjuje in na presenečenje vseh pridobila ponudbo za delo v Dubaju.

Po začetnih mesecih aklimatizacije in kulturnega šoka je vzpostavila svojo rutino in se je posledično lažje navadila na nov način življenja. Vsaka življenjska sprememba pa s seboj prinese tudi določene fiziološke posledice na telo in preden je dodobra ujela vajeti svojega življenja, se je zredila pet kilogramov v enem mesecu. Prizna, da je bilo za to krivo predvsem nepravilen urnik spanja in posledično neuravnotežen način prehranjevanja. Takšen tempo jo je kmalu pripeljal celo do izgube mesečnega ciklusa. Sedaj po skoraj treh letih takšnega načina življenja se je naučila, da spi, ko je noč in ne takrat, ko je utrujena. To pa seveda zna biti zelo zahtevno, saj kot stevardesa nenehno menjaš časovne pasove.

Zelo me je zanimalo kako si načrtuje tedne in Lucija mi je povedala, da vsak 16. dan v mesecu prejme urnik letenja za naslednji mesec. Ponavadi je to 5-10 letov na mesec, nikoli pa ne sme biti v zraku več kot 100 ur na mesec. Zanimiva je bila tudi njen način nakupovanja prehrane. Ker je hrana v Dubaju zelo draga in nič kaj dobre kvalitete, le to nakupuje na svojih potovanjih. Če lete recimo v Južnoafriško republiko si tam naredi zalogo mesa. Ta afriška dežela namreč slovi po izjemno kvalitetnem mesu.

Delo na letalu vključuje tudi pester nabor prigod, lepih trenutkov in tudi srečanj z ljudmi, ki imajo izjemno slabe manirne. Spomni se na prelepo zgodbo, ko je potnik svojo izbranko, ki je praznovala rojstni dan presenetil tako, da je Lucijo prosil za javno objavo na letalskih zvočnikih. Luciji veliko pomenijo tudi pogovori s potniki, ki ji ponavadi zaupajo razlog potovanj ali pa povedo kaj o svojem zanimivem življenju.

JE ŽIVLJENJE V DUBAJU RES TAKO SANJSKO?

“Ko stopiš ven iz cone udobja, začneš živeti življenje.”

Življenje v Dubaju je zelo drago, zato je potrebno beležiti vsak zapravljen cent in iskati alternative. Lucija še pove, da najbolj od vsega pogreša preproste sprehode v naravi. Zapleteva se v pogovor, kjer delim svojo izkušnjo iz življenja v Dohi in kako se pogrešala, da odprem okna in prezračim stanovanje. Lucija tej trditvi pritrdi in pripomni, da se stanovanje v arabskem svetu zrači s klimo, saj je sicer tvoj dom hitro poln peska. Dubaj je zelo turistična destinacija in so veliko bolj odprti glede stila oblačenja kot drugod v arabskih deželah. Povprašala sem jo še kako imajo urejeno z nakupom alkohola. Pove, da obstajajo posebne trgovine z alkoholom, kjer kupljen alkohol zavijejo v črno vrečko, da se ne vidi kaj vsebuje. Do pred kratkim si za nakup alkohola celo potreboval posebno dovoljenje. V restavracijah pa se cene alkohola gibljejo od 10 evrov za gin tonik pa vse do 100 evrov za buteljko vina.

Seveda me je zanimala tudi tema digitalnega nomadstva v Dubaju. Lucija je povedala, da vidi veliko mladih, ki pridejo v Dubaj živeti in delati in včasih za računalnikom delajo kar na plaži. Ko sem sama malo raziskovala kakšni so pogoji za pridobitev vize, sem ugotovila, da obstaja delovna viza za ‘remote delo’, ki jo lahko dobiš za 12 mesecev. Potrebna je prijava na uradu, nekaj dokumentacije in potrdilo, da tvoji mesečni dohodki presegajo 5000 dolarjev. Tudi drugod so podobni pogoji za pridobitev “vize za digitalne nomade”. Več si lahko preberete TUKAJ.

POTREBNO JE DOKONČATI ŠOLANJE

Odločitev za delo v tujini zagotovo pride lažje, če v svojem domačem okolju čutiš podporo bližnjih. Po prvotnem šoku, ko je staršem na lepem obelodanila, da jo od dela v Dubaju loči le še en razgovor, sta bila starša nanjo zelo ponosna, saj sta vedela, da je to prava pot za njo. Pri vseh življenjskih odločitvah je dobro poiskati podporo tudi pri prijateljih, učiteljih ali mentorjih, ki nam lahko že z nekaj prijaznimi besedami vlijejo dodaten pogum.

Kljub njenemu na videz sproščenemu načinu življenja, Lucija spodbuja mlade ljudi, naj dokončajo šolo. Moramo se zavedati, da nam starši želijo vedno le najboljše in dokončan študij prinaša dve pozitivni plati. Vedno ne glede na to česa se bomo lotevali v življenu bomo imeli plan B in z dokončano diplomo lažje našli zaposlitev. Poleg tega pa bomo zadostili pričakovanjem staršev kar bo v njih vzpodbudilo še več zaupanj do nas in nam bodo tako bolj trdno stali ob strani na naši samostojni poti.

Z Lucijo se strinjava, da je eden od najbolj bolečih občutkov ta, da si v nekem obdobju življenja imel izjemno priložnost in je takrat zaradi strahu ali dvomov nisi zagrabil. Vsaka nova stvar, ki se je lotimo je sprva grozljiva. To je popolnoma naravno in človeško, saj je pred nami nekaj novega, nepoznanega in zato na prvi pogled strašljivega. Bistvo je, da znamo strahove utišati in premagati. Potem, ko jih v bistvu ugotovimo, da ni bilo ničesar strašnega in da smo pravzaprav na drugi strani pridobili pogum in samozavest, ki nam zagotovo koristita pri nadaljnih ciljih in željah, ki jih imamo za naše življenje.

Lucija pa nam je v podkast epizodi tudi zaupala trike kako leteti v poslovnem razredu letala. Sama pa sem prvič delila izkušnjo leta v prvem razredu, ki je bilo pravcato presenečenje. Kako se je to pripetilo izveste tu:

The post Delo stevardese, življenje v Dubaju in kako leteti v poslovnem razredu appeared first on Mayita.

“Odhod za nedoločen čas, življenje v kombiju in vrneva se, ko se vrneva.” je povzetek mojega navdihujočega pogovora s Klaro Avsenik Žagar, ki sem jo za enaindvajseto podkast epizodo ujela v Španiji, natančneje v Malagi, kjer živi in potuje s svojim možem v preurejenem kombiju in delo opravlja kot digitalni nomad. Navdih kateremu sledi je:

‘Skrivnost, katere ne pozna zahodni svet je – svoboda v minimalizmu.’

PREDPRIPRAVE NA ‘VANLIFE’ IN PRAV POSEBEN SOPOTNIK

Moram priznati, da ‘vanlife’ načina potovanja še nisem izkusila. Moj približek takšnemu načinu potovanja je bil roadtrip v arabski državi Oman, ko sva s prijateljico in sopotnico Barbaro kar nekaj dni preživeli v najeti Toyota Pradi med prečenjem 200 km dolge peščene puščave. Zagotovo neprecenljiva izkušnja, ki človeka opomni kako malo pravzaprav potrebuje za polno življenje. A življenje in potovanje v kombiju je nekaj popolnoma drugega in zadnja leta prehaja celo v nekakšno ‘vanlife kulturo’.

Pri Klari in njenem možu Klemenu se je življenje v kombiju izkazalo kot uresničitev vsem dobro poznanega pregovora: “zarečenega kruha se največ poje”. Od nekdaj sta namreč trdila, da bosta poskusila vse, le življenja v kombiju zagotovo ne. Šest mesecev od te izjave sta ugotovila, da zidanica na Dolenjskem, kjer sta si ustvarila dom, ne prinaša dovolj za potešitev njunega avanturističniga duha. Odločitev je padla. Vložila sta 15.000 evrov prihrankov v že predhodno predelan kombi in si zadala cilj: “zimo želiva preživeti na toplem in še vedno ostati na evropskih tleh.” Decembra 2022 sta tako zapustila s snegom ovito Slovenijo in se tri tedne mudila po Italiji od koder ju je nato pregnal blag mediteranski mraz. Trenutno prebivata v za odtenek toplejši Španiji in v kratkem načrtujeta premik na Portugalsko.

Vendar pa ne Klara in Klemen ne potujeta sama. Z njima v ‘vanlife’ načinu življenja uživa tudi njun štirinožec Piknik. Ideja potovanja s psom se je izkazala za pozitivno, kot sopotnik jima do sedaj še ni povzročil nobene preglavice. Njegova prisotnost je hkrati tudi pridih domačnosti, ki jo ponavadi na potovanjih zelo pogrešamo. Pes kot sopotnik pa je lahko odličen terapevt kot tudi varnostnik. Ima namreč zelo dober sluh in še posebno v večernih urah njegov opozorilni lajež odvrne morebitne nepridiprave. Potovanje s Piknikom zahteva tudi minimalna prilagajanja in izogibanje nekaterim destinacijam kot je recimo Maroko, kjer prehod meje psom precej otežen. 

Tako kot vse v življenju tudi življenje v kombiju zahteva določene predpriprave. Reševeti zadeve iz tujine je veliko težje kot pa se na morebitne težave pripraviti že doma (v ta namen sem spisala brezplačno e-knjigo, prenesi jo TU). Dobro je imeti okviren začetni načrt nato pa se bodo stvari že odvijale same od sebe. Klara sicer ne priporoča, da se na potovanje pripravljamo do potankosti, saj nas lahko morebitni dvomi pred odhodom ovijejo v občutek strahu in nelagodja. Priprave segajo od tistih tehničnih kot so servis in menjava gum, do bolj praktičnih kot so; kje bomo spali in kako se bomo izogniti sivim conam. Pametno je predhodno pogledati tudi kakšen youtube video ali prebirati bloge popotnikov, ki so se takšnega načina življenja že lotili.

“imamo občutek, da smo center sveta. Potem potujemo in gremo med druge kulture, ki nam dajo vedeti, koliko smo pravzaprav majhni. To pozitivno vpliva na nas!“

SKRB ZA OSEBNO HIGIENO IN ORGANIZACIJA PREHRANE

To je zagotovo eno izmed najpogostejših vprašanj, ko pride do življenjskega stila ‘vanlife’. Klara pripoveduje, da imata v kombiju urejen mini prostor, ki je hkrati WC in tuš. Dejstvo, da jima ni potrebno načrtovati odhodov na stranišče, zelo poenostavi življenje v kombiju. Med pogovorom se Klara spomni na dogodivščino iz Indije, ko sta z motorjem prečkala 5000 metrov nadmorske višine in se posledično, kot pritiče takšnemu načinu potovanja, včasih okopala kar v potoku. 

Ugotovili pa sva, da imata življenje v kombiju in pa življenje in delo na jahti kar nekaj skupnih točk. Pri obeh je izrednega pomena organizacija prehrane in pravilno načrtovanje, saj nam lahko hitro zmanjka prostora za hranjenje izdelkov. Obroke je potrebno planirati vnaprej. Ima pa to tudi pozitivno noto saj s tem zmanjšamo količino zavržene hrane. Nimamo recimo na razpolago pet vrst riža, treh vrst testenin in deset vrst omak. Hkrati pa z načrtovanjem privrčujemo tudi nekaj denarja. Klara se tako tedensko odpravi v trgovino, sproti pa potem dopolnjujeta zalogo s svežimi živili kot so kruh, sadje in zelenjava.

Klara poudari kako pomembna je rutina v takšnem življenjskem stilu v katerem mogoče na čase primanjkuje stabilnosti. Svojemu tednu sta dodala dan, ki sta ga poimenovala “utility day”. Tistega dne se ne premikata in takrat uredita vse potrebno za kombi, nakupita hrano, izpraznita WC in tuš, napolnita rezervoar s svežo vodo ter opereta oblačila.

DELOVNA RUTINA, DIGITALNO NOMADSTVO IN IZZIVI V PARTNERSTVU

Oba sta si življenje priredila tako, da lahko delo opravljata na daljavo. Klara kot fotografinja in ustvarjalka vsebin dela za različne naročnike ter na svojih lastnih platformah deli kvalitetno in izobraževalno vsebino. S prijateljico Klavdijo, ki trenutno živi v Dominikanski republiki (Klavdija je bila gostja v tej epizodi podkasta) sta izdali e-priročnik ‘Kako postati digitalni nomad’. Namenjen je vsem, ki bi si takšen način življenja radi ustvarili, a so za to nujne kredibilne informacije in nasveti nas, ki takšno življenje že živimo. 

Zelo me je tudi zanimalo kako jima uspeva na področju partnerstva, saj si predstavljam, da biti z nekom 24/7 na tako majhni površini, kljub temu, da je to tvoj partner, ki ga neizmerno ljubiš, ni vedno najlažje. Verjamem namreč, da vsake toliko časa oba potrebujeta malce odmora eden od drugega, da se lahko posvetita sebi. Klara mi pritrdi in pripomne, da si dnevno vzameta nakaj ur vsak zase. Gresta sama na sprehod ali izvajata jogo na samem. Življenje na šestih kvadratnih metrih zahteva veliko pogovora, prilagajanje in medsebojno spoštovanje. Izraziti je potrebno svoje želje in ne avtomatsko pričakovati, da bo partner bral tvoje misli. Ti nasveti pa se seveda zlahka prezrcalijo na čisto vsak partnerski odnos. Klara zaključi z mislijo, da takšen način potovanja zagotovo še bolj poveže partnerja in dodatno poglobi njun odnos.

O tem koliko takšen način življenja stane finančno in tudi nekaj o tem kako je mogoče, da Klara že kar nekaj let ni kupila niti enega kosa oblačila pa v podkast epizodi:

The post ‘Vanlife’ – potovanje in življenje v kombiju appeared first on Mayita.