S TERENCEM PO OMANU

Raziskovanje sultanata preko prostranih puščav, zelenih vadijev in mogočnih gora

Zaradi izjemno ugodnih letalskih kart z domačega letališča in visoke ravni varnosti med potovanjem sultanat Oman postaja ena izmed najbolj zaželenih destinacij med Slovenci. Kot navdušenko nad arabskim svetom me je najbolj očarala ikonična arabska arhitektura v mestih Muškat in Nizwa ter neobljudena narava, ki je spreminjala svoje barve in relief za vsakim ovinkom. V devetih dneh sva prevozili 2300 km po najrazličnejših terenih. Najini popotniški duši sta vriskali od veselja ob slikovitih lagunah z vodo – vadijih, ki se skrivajo med mogočnimi gorami. Na zahtevnem prečenju puščave Wahiba naju je spremljal zgovorni vodič beduin in naju podučil, kako spretno prevoziti peščene sipine. Kraljestvo gora Jebel Shams je v naju vzpodbudilo skromnost, ko sva občudovali veličasten »arabski veliki kanjon«. Med popotovanjem sva si vzeli čas za domačine, ki so naju sprejeli s toplino in nama ob skodelici kahwe in polni skledi sladkih datljev pripovedovali zgodbe o svojem življenju, ljubezni, tradiciji in kulturi. Najina lačna želodčka pa so zadovoljile arabske jedi, kot so hummus, majboos in falafli, ki sva jih poplaknili s čajem karak. Predvsem pa so naju zabavale edinstvene dogodivščine ob vožnji po brezpotjih.

Muškat – kjer se razkošje sreča s tradicionalnostjo

Najino potovanje se je pričelo v Muškatu (ime pomeni »varno sidrišče«), glavnem mestu Omana, kjer je tudi mednarodno letališče. Kljub temu da v mestu živi 1,3 milijona prebivalcev, je atmosfera zelo umirjena, brez prometnih zamaškov, okolica pa je lepo urejena in čista! Obe sva sicer pričakovali nekaj v stilu arabskih prestolnic Abu Dhabija, Dubaja in Dohe, kjer se večinoma bohotijo svetleči in bleščeči, v nebo segajoči nebotičniki. A navsezadnje sva bili prijetno presenečeni, da v Omanu ni tako! Eden izmed domačinov nama je pojasnil, da je sultan Qaboos zaukazal, da nobena stavba ne sme imeti več kot šest nadstropij, z izjemo nekaj mednarodnih hotelov. Uvedel je tudi pravilo, da mora vsaka stavba izžarevati tradicijo, bodisi z okni v obliki arabeske (rastlinski okras v islamski umetnosti) ali pa s tradicionalno kupolo.

V Muškatu sva se kot ljubiteljici lokalnih tržnic seveda nemudoma odpravili na Souq Mutrah, kjer se je že od daleč vil omamen vonj kadilne bosvelije. Gre za eno izmed najbolj cenjenih in pregrešno dragih eteričnih olj, ki ga pridobivajo iz smole drevesa, ki se imenuje bosvelija. V Omanu zakurijo majhne delčke strjene smole in z njimi očistijo prostor. Legenda pravi, da kadilno bosvelijo postavimo pred svoja vhodna vrata z namenom, da iz doma odganjamo negativne ljudi. Ko sva na tržnici nakupili potrebne spominke, sva se odpravili na kozarec osvežilnega smutija, ki je v Omanu prava senzacija. Skoraj na vsakem koraku stoji stojnica, kjer mešajo hranilne pijače iz sezonskega sadja.

Po ogledu tržnice sva se podali do ene od dveh največjih znamenitosti Muškata – Narodne opere, ki je odprla svoja vrata v letu 2011. V času najinega obiska je potekala predstava, posvečena italijanskemu tenoristu Lucianu Pavarottiju in zelo sem se razveselila dejstva, da je vstop brezplačen (enako velja za vse druge kulturne in naravne znamenitosti v Omanu). Najprej sva se udeležili dvajsetminutnega vodenja po notranjosti opere. Osrednji del je rezerviran le za sultana Qaboosa, ker pa je v vseh sedmih letih prišel na predstavo le enkrat, ta prostor ostaja neizkoriščen. Druga znamenitost, ki si jo v Muškatu moramo ogledati, je Velika mošeja sultana Qaboosa, ki jo uvrščajo med 20 največjih mošej na svetu (sprejme do 20.000 ljudi), mene pa je prevzela s svojim razkošjem in magično atmosfero.

Najem terenskega vozila in prigode na cesti

Za nadaljnjo pot po Omanu sva bili primorani najeti avto. To je edini smiseln način raziskovanja Omana, še toliko bolj, ker boste gorivo natočili le za 0,20 omanskega riala na liter (kar je 0,44 evra). Najboljša ideja je najem dobro zmogljivega terenskega vozila. Z njim namreč lahko pridemo do vseh tistih najlepših kotičkov Omana in neokrnjene narave. Izbrali sva si avto Toyota Prado, ki je v evropskih krajih poznan kot Landcruiser. »Na cesti bodita previdni! Veliko je merilnikov hitrosti, če prevozita rdečo luč, pa vaju čaka do dva dni zapora!« nama je velel gospod, ki nama je pripeljal avto. Arabci sicer radi pritisnejo na plin, a so tudi zelo uvidevni vozniki, ki takoj priskočijo na pomoč, če ob cesti vidijo voznika v škripcih. Tako so pomagali tudi nama, ko nama je predzadnji dan na poti do mesta Sur počila guma. Nista minili dve minuti, ko sta ustavila kar dva avtomobila in sta nama oba voznika zamenjala gumo, kot bi mignil. Na splošno ljudje v Omanu pomagajo na vsakem koraku, če le lahko.

Spraševali sva se, čemu takšna prijaznost. Na eni strani so hvaležni, ker jih obiščemo in si vzamemo čas, da spoznamo njihovo deželo in kulturo, kar muslimanom zelo veliko pomeni. To želijo povrniti tako, da nam ponudijo pomoč in gostoljubje. Po drugi strani pa niso tako zelo obremenjeni z vsakdanjimi problemi – za vse njihove osnovne življenjske potrebe je poskrbljeno, imajo spodobne plače in kratko delovno dobo.

Nekdanja prestolnica Nizwa in gorovje Hajar

Potovanje sva nadaljevali do Nizwe, nekdanje prestolnice Omana v 6. in 7. stoletju. Tam sva se nastanili v hotelu s štirimi zvezdicami Golden Tulip Nizwa, ki je zgrajen v tradicionalnem omanskem slogu. Meni se je dopadel tudi zaradi lokacije tik ob cesti, ki povezuje stari del Nizwe z vznožjem gorovja Hajar. Za vožnjo po gorskih cestah je seveda treba imeti dober terenski avto s pogonom na vsa štiri kolesa. Pred vzponom je postavljena zapora, kjer preverijo, ali je avto dovolj zmogljiv. »Ne pozabita ves čas preverjati vodo, da vama ne zakuha, ko pa se bosta spuščali, imejta menjalnik v drugi prestavi in vključen pogon na vsa štiri kolesa,« nama je velel kontrolor. Tega sva se bolj ali manj držali in nisva imeli nobenih težav. K temu je pripomogla tudi odlična cesta, ki je bila dovolj široka, popolnoma nova in brez kakršnih razpok. Po dobri uri sva po naglem vzpenjanju prispeli na vrh, kjer sva se razvajali z izjemnimi pogledi na okolico. Tam sva obiskali najvišje ležeče letovišče Anantara in si privoščili zasluženo kavico. Ker sva Oman obiskali ravno med božičnimi prazniki, sva v hotelu obnemeli pred lično okrašeno zunanjo teraso, kjer niso manjkali niti jelenčki in Božiček.

Gorovje Hajar sicer velja za najvišje gorovje v vzhodni Arabiji, z najvišjim vrhom Jebel Shams, ki meri okoli 3000 metrov. Seveda se nisva mogli upreti izletu do vadija Nakhur – tako imenovanega »velikega arabskega kanjona«. Tam sva poleg neskončnih razgledov v globino kanjona našli tudi trume turistov in nekaj ženic, ki so prodajale svoje spominke.

Mogočni vadiji, obdani s palmami in zelenjem

Vadi je suha rečna dolina na področju puščave, značilna za arabski svet. Vadi se napolni z vodo ob obilnem deževju. Prvi na najinem seznamu je bil vadi Bani Khalid, eden izmed najbolj poznanih vadijev v Omanu. Ko sva stopili izza ovinka, se nama je nenadoma odkril pogled na vadi, prelep tolmun z vodo, obdan z zelenim rastlinjem in palmami. Prav pravljično! Napotili sva se do lokala, kjer sva si med razgledi privoščili močan čaj karak. Ta čaj sicer izvira iz Indije, a je značilen za arabski svet. Je črn čaj, oplemeniten z zelišči, kot so kardamom, žafran in cimet, ter ponekod zalit z rožno vodo in prelit s kondenziranim mlekom. V vadiju Bani Khalid sva imeli namen tudi prenočiti v šotoru, a se nama je okolica zdela prelepa in zelo turistična. Tako sva sklepali, da morda tu vseeno ni dovoljeno kampirati, zato sva o tem povprašali kar prijaznega natakarja. »Povsod v Omanu je dovoljeno kampirati. Kar postavita si šotor, kjerkoli želita!« nama je prisrčno odvrnil. Šotor sva postavili na najlepši lokaciji ob vodi, za nama pa se je nato zvrstilo še nekaj turistov, ki so imeli enake načrte.

Noč pod zvezdami je bila čudovita. Na jutranjo kavico pa sva se odpravili spet do istega lokala in prisedli k gospodu domačinu. Ta nama je ponudil arabsko kavo kahwo in sladke, lepljive datlje. To je tudi prva stvar, ki jo navadno turist dobi v arabskih deželah – s tem domačini izkazujejo svojo gostoljubnost! Kljub temu da mu angleščina ni bila ravno pisana na kožo, sem iz pogovora uspela izvedeti, da dela na ministrstvu za turizem. Njegovo delo je, da na turističnih atrakcijah turistom ponudi skodelico arabske kave in datlje ter s to gesto izkazuje gostoljubnost omanskega naroda. Enako sva doživeli nekaj deset minut kasneje, ko sva si ogledali preostali del vadija Bani Khalid. Na ogledu sta naju spremljala dva domačina, oba zaposlena na ministrstvu za turizem. S podobno nalogo: spremiti turiste in jim razkazati vadi ter ob tem povedati kakšno značilnost pokrajine. V zameno nista zahtevala plačila ali napitnine, preprosto sta nama dala svojo telefonsko številko in dejala, da če bova potrebovali pomoč, naj samo pokličeva. Priznam, da takšne mere gostoljubnosti še nisem doživela na svojih potovanjih.

Vadi, ki se ga splača obiskati, je tudi Wadi Al Abreyeen, ki sicer ni tako zelo poznan. Oddaljen je 45 minut vožnje po makadamski cesti, ki zavije z glavne ceste iz Sura proti Muškatu. Všeč mi je bila že vožnja po neobljudeni cesti, občudovali sva visoke skalne stene, bujno zelenje in turkizno, bistro vodo, ki je tekla vzdolž kanjona. Ko sva prispeli do glavnega tolmuna z vodo, sva sicer tam našli precej ljudi, a naju to ni motilo, da si ne bi oddahnili ob vodi in se prepustili prečudoviti naravi ter opazovanju domačinov, ki so veselo skakali v hladno, a svežine polno vodo.

Obisk tradicionalnega arabskega doma in kosilo z vodnikovo družino

Najbolj zahtevna naloga naju je čakala ob prečenju 200 km dolge puščave Wahiba, ki slovi kot največja puščava v Omanu. Sama imam puščave neizmerno rada, zlasti če je v njej tudi kakšna oaza – prenočevanje v oazi še vedno ostaja ena od mojih neuresničenih želja. Po priporočilu domačinov in tudi prenekaterih popotnikov sva za prečenje najeli izkušenega beduinskega vodnika. Spremljava vodnika zna biti sicer kar zajeten strošek, od 100 do 200 evrov, odvisno od pogajalskih spretnosti. Vodniki so praviloma na bencinski črpalki, tik pred vhodom v puščavo. Vodnik, ki sva ga izbrali, naju je z veseljem sprva povabil k sebi na dom, kjer so naju sicer zelo spoštljivo, a tudi malce skeptično sprejele njegove sestre in mama.

Te so si krajšale čas z risanjem prečudovitih vzorcev na roko s pomočjo paste iz kane. Ena od sester pa nam je postregla z veliko skledo majboosa – kuhanega riža s piščancem, bogato posutega z zelišči, ter s krožnikom narezanih kumar in paradižnika. Jesti sva morali kar z roko na preprogi na tleh dvorišča. Če smo povabljeni v arabski dom na gostoljuben obrok, je treba jesti z desno roko, kajti leva v njihovem svetu velja za umazano. Vsak kotiček sklede je najin vodnik previdno pokapljal s četrtino limete – zaradi razkuževanja. Ko je sestra videla, kako zelo se trudiva jesti z roko, se naju je usmilila in naposled le prinesla pribor. Nato je šlo lažje. Načeloma ženske v Omanu ostajajo doma in skrbijo za gospodinjstvo in otroke, za služenje denarja pa poskrbijo moški. Ni treba posebej poudarjati, da so ženske, ko gredo na ulico, popolnoma zakrite in navadno vedno v spremljavi svojega moža, očeta ali brata.

Prečenje puščave Wahiba

Po tej čudoviti izkušnji smo se končno odpravili na pot globoko v puščavo. Najin vodnik je avtu malenkost spustil gume, da je lahko vožnja potekala nemoteno. Celo pot je sicer vozila Barbara, vodnik nas je usmerjal le toliko, da nismo skrenili s poti. Med potjo smo srečali nekaj miroljubnih kamel in beduinskih kampov. Na obrobju puščave Wahiba so posejani tudi turistični luksuzni kampi, kjer lahko namesto v svojem šotoru prespimo kar v aklimatiziranih šotorih in imamo ob tem poskrbljeno tudi za hrano. Eden izmed najbolj znanih in ekskluzivnih je zagotovo »1000 Nights Camp«.

Čeprav sva bili na začetku kar prepričani, da bi puščavo lahko prevozili sami s pomočjo knjige Oman Off-road, sva to idejo kaj hitro opustili. Najmanj dvakrat je prišlo do situacije, ko smo s terencem tako globoko zarili v pesek, da nas je rešila le vodnikova spretnost za volanom. Ko se je pričelo mračiti, sva ga poprosili, da naju zapelje na kakšno lepo sipino, od koder bova lahko opazovali sončni zahod in si postavili šotor. Vodnik je izbral mesto v bližini beduinskega kampa, kjer je prebival del njegove družine, in je tako lahko prespal pri njih. Midve pa sva si na puščavskem ognju pripravili večerjo in čaj ter občudovali sprva sončni zahod, nato pa iskrivo zvezdnato nebo. Zjutraj sva se prebudili v hladno in vlažno jutro, a mene to ni odvrnilo od hladnega jutranjega tuša, ki sem si ga privoščila v vsej razsežnosti puščave Wahiba.

Šotorjenje na sladkornih sipinah Al Khaluf

Pred nami je bilo še nekaj ur poti preko sipin in po puščavskih poteh, nato pa smo dosegli najin cilj – obmorski Al Khaluf. Zabavna vožnja po puščavi se je tako prehitro končala in vodnik nama je že mahal v slovo iz avta, ki mu je naključno ustavil na cesti. Še istega dne se je namreč moral vrniti nazaj na začetek, kjer je imel nove goste in jih je moral tako kot naju pospremiti čez puščavo. »Sem beduin in celo življenje živim tu. Puščava je moj dom in kako naj mi ne bo všeč moja služba?« nama je odgovoril na vprašanje, če mu je njegovo delo všeč, medtem ko smo družno premagovali kilometre po peščenih poteh.

In čeprav sva pravkar zapustili eno puščavo, je bil pravzaprav najin cilj znamenita bela puščava, imenovana tudi »sladkorne sipine« v bližini mesta Al Khaluf. A v začetku nama jo je zagodel zarjavel ventilček na gumi, ki je povzročil, da je guma na avtu spustila. Nekako sva uspeli najti lokalno avtomehanično delavnico, kjer so nama zamenjali zarjavele ventilčke – in zopet sva bili pripravljeni na pot. Ko sva dosegli belo puščavo, sva bili presunjeni. Puščava se je namreč magično zlivala v turkizno morje. Ob obali sva se peljali še nekaj kilometrov in končno dosegli kraj, kjer se je zbralo že nekaj drugih turistov ter postavljalo svoje šotore. Po najini navadi sva se zopet kot dva otroka podili po sipinah in slikali sončne zahode, ki so bili tam še posebno čarobni.

Na najini avanturi so se zvrstili tudi ikonična vasica Misfat al Abriyeen, težko dostopno gorsko mestece Bilad Sayt in mesto tradicionalnih ladij »dhow« Sur. Ravno zato priporočam, da si za Oman vzamete kar največ časa, ki ga imate na voljo, saj borih deset dni nikakor ni dovolj. Na naslednjem obisku me tako zagotovo čaka odkrivanje južnega dela te prelepe dežele, ki upam, da bo za vedno ostala tako posebna – in na nek način in na mojo srečo tudi malce pozabljena turistična destinacija.

Oman, december 2017

Preberi še: RAJSKI SEJŠELI